Mentaliteta žrtve

 

    Zadnje čase se veliko ukvarjam z vprašanjem, kdo sem. Pač podobno kot mnogi hočem poiskati življenjski smisel. Je cilj res zgolj preživeti, in to kar se da udobno in ugodno ali pa imamo pripadniki človeštva popolnoma neke druge naloge? Že od rojstva imamo ljudje vgrajene vase različne pobude. Če opazujemo otroke, ki šele poskušajo shoditi, nam bo to presneto hitro jasno. Večina nenehno poskuša, da bi se postavila na noge in iščejo bolj ali manj izvirne načine za prehod v pokončno držo. Manjšina že takrat obsedi ter čaka na pomoč. V starosti je diagram obraten. Manjši del starejših se trudi na različne načine, da bi ohranili procesno učinkovitost oziroma da bi bil upad, ne bil preveč očiteb. Največ pa se jih preprosto usede doma, v trgovskih centrih ali pred vrata zdravstvenih čakalnic in čaka, čaka …, verjetno, da bo nekdo poskrbel zanje. Le kaj se je tokom življenja zgodilo nadobudnim človečkom, ki so hoteli na vsak način čim prej shoditi? Kje so obtičale spodbude, ki so jih gnale, da odrastejo in se spopadejo z resničnostjo? "In up je šel po vodi," bi rekel pokojni Marko Brecelj. Eden največjih življenjskih optimistov, kar sem jih poznal, čeprav se je njegovo življenje izteklo dokaj zgodaj. Starost mi ni prinesla modrosti, me je pa oborožila z močnim prepričanjem, da se lahko vedno znajdemo na začetku neke nove poti, podobno kot na njenem koncu. Vprašanje je le, v kaj verjamemo. Da je prav, da umirimo strasti in začnemo pestovati vnuke ali da je skrajni čas, za zavihamo rokave in naredimo nekaj pravega!