Lepa pričakovanja

 

    Zadnje dni veliko razmišljam in pišem o lepoti. Prej si niti predstavljal nisem, za kako kompleksen fenomen gre. Ja, lahko bi napisal pojav, ampak potem bi ne bil v trendu sociološkega razmišljanja. In prav nekaj podobnega se dogaja tudi z lepoto. Tudi slednja je v trendu časa, v katerem jo obravnavamo. Zanimivo, nenehno niha med iskanjem popolnega reda, sorazmerij in izražanjem čustev ter kaosa. Atletsko postavo je nadomestila srednjeveška zanikrnost ter zamaknjenost v onstransko duhovnost. Lepa je bila Marija, vse ostale grešnice, in podobno temu so se obnašali tudi moški do žensk. Renesansa je bila parstoleten poskus vrnitve na antične ideale, humanizem pa je vnaprej odpuščal pregrehe, ki so se zapisovale na telesu. Človek, kakršen že je, postane merilo vsega. Zaradi številnih dodatkov in dekoracij se telesna bit izgubi v baroku in rokokoju, klasicizem in razsvetljenstvo pa človeka spet soočita s sabo: kruto in neozdravljivo za človeško dušo in hkrati pogubno za telo, ki služi predvsem izkoriščanju. No, romantika poskuša lepoto uravnotežiti s čustvenim nemirom, a zgolj na zunaj. Človeštvo se še vedno razmnožuje zatohlo in zakotno. Impresionizem je zabrisal trde neizprosne črte realizma s svetlobo in barvami. Telo postopno izgublja naravno figuro. Postaja ideja, ki jo razvijajo različne smeri, od ekspresionizma, kubizma do abstrakcij. Kultura popa vztrajno briše družbene meje. Prepusti se pluralizmu slogov in ironiji do trenutka, ko postanemo digitalno občestvo in videz prilagajamo trenutnim potrebam.