Upravitelji javnih zadev

 

    Ljudje smo res slike, vredne tega imena. Smo namreč bolj ali manj poslikana platna, anonimna dela političnih artistov. Kot takšni ne ločimo med oblastjo in uslužbenci. S propadom sužnjelastništva in fevdalnega sistema je namreč propadel stari koncept oblasti, ki so si jo prisvajali vladarji in njihovi vazali, suvereni v božjem imenu. Propadlo je vse, čemur se je človeštvo moralo klanjati, se podrejati. A barikade očitno vedno izučijo le peščico, ki se kmalu povzdigne nad ostale in jih potem obvladuje v imenu nekakšne pravne države. Kar naenkrat se znajdemo v primežu "demokratične" prisile, ker smo se baje prostovoljno odpovedali nekaterim pravicam v prid skupnosti. Kakšen blef, kakšna manipulacija! Volimo jih v našem imenu, a kljub temu pristajamo na postopno razvrednotenje skupnega premoženja. Če smo nasledniki ideje, ki je 1789. leta zrušila absolutizem v Evropi s pozivi k svobodi, bratstvu, enakosti, ni nobenega dvoma, da na volitvah izbiramo izključno upravitelje javnih zadev in premoženja, torej še zdaleč ne oblasti, ki je prepričana, da je država politični fevd za vzgojo državljanov-tlačanov! Nekdo bi razglasil gasilce in Karitas za edini posvečeni organizaciji civilne družbe, spet drugi bi deportiral vse tujce iz države, tretji bi javno zdravstvo razprodal zaradi koristi zasebnega, četrti bi blagoslovil genocid v Gazi, peti bi ustanovil demokratski sklad za zaposlitev funkcionarskih otrok, šesti bi prepovedal pluralizem zaradi širjenja enoumja. Nihče, prav nihče pa ne omeni, za koliko bo oplemenitill skupno imetje in povečal občo blaginjo!