Vojna

     Pustimo popularno von Clausewitzevo definicijo, da je vojna zgolj nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, in sicer nasilnimi, ob strani ter se raje vprašajmo, kako travmatična je bila človeška evolucija, da se ljudje še danes sovražimo in smo prepričani, da je spore med nami mogoče rešiti samo, če nasprotnika kar najbolj poškodujemo, mu povzročimo čim večjo škodo. Naj poskušamo to dokazati, z ne vem kakšnimi socialno-ekonomskimi in teritorialnimi vzgibi, dejstvo je, da v nas še zmeraj divja žival in to precej krvoločna. Torej, kaj dejansko je vojna? Je tipičen živalski spopad, kjer se namesto z zobmi in rokami koljemo s priročnimi sredstvi, ki smo jih razvili na določeni stopnji civilizacijske kulture. Zanimivo, kadar razvijamo orožja za spopad, gre vsekakor za določene izume, ki nastajajo v zavestnem delu naših možganov, v prefrontalnem korteksu oziroma tam, kjer domuje naša zavest, a kadar za orožje zgrabimo in ga uporabljamo, pride v ospredje preživetveni nagon. Beg ali spopad, lahko tudi nemoč, ki smo jo poimenovali zamrznitev. Limbični, živalski možgani, kjer se oblikujejo čustva (strah, sovraštvo, maščevanje, zavist, nevoščljivost, podcenjevanje, omalovaževanje …) prevzamejo ukrepanje in povozijo razsodnost. Le poglejmo, kako se razumni ljudje izogibajo vsakdanjim konfliktom in kako jih ljudje pod vplivom čustev stopnjujejo. Pravi homo sapiens bi nikdar ne škodoval lastni vrsti, a ko začne divjati v njem žival, je ni sposoben ukrotiti drugače, kot da razlije žolč in utrujen obnemore.