Blaženi dotik

 

    Dotikanje preprosto vpliva na boljše počutje. Pomislimo samo na masažo ali senzibilen spolni odnos. Trmastega otroka najhitreje pomirimo s krepkim objemom, kupce in stranke pridobimo z rahlim, komaj zaznavnim dotikom. Še tako rahel dotik namreč ne uide zaznavi nezavednega. Pomeni prijetno izkušnjo in prijetno se največkrat s prijetnim poplača. Med najbolj osamljenimi so ljudje, ki se jih nihče ne dotika! Zdaj je nekoliko bolj razumljivo, zakaj so frizerski in masažni saloni polni, zdravniki prezasedeni, zdravilci, ki odrešujejo s polaganjem rok, pa dobro obiskani. Ne počuti se boljše le ta, ki se ga dotikamo, temveč tudi, kdor se dotika. Zdaj je nekoliko bolj jasno, čemu ljudje, ki redno božajo domače živali, živijo dlje. Tako vsaj trdijo v raziskavah, s katerimi poskušajo prodreti v misterij dotika. No, v bistvu niti ne gre za neko skrivnost, ampak preprost biološki most, ki ga vzpostavimo z dotikom, ko sprožimo določeno, četudi nezaznavno telesno vzburjenje, ki vpliva na samo duševno počutje. Biokemični odziv se zgodi v trenutku. Dovolj je, da koža zazna rahel pritisk ali toploto drugega bitja. Pri nežnem dotiku ali objemu se sprosti hormon oksitocin. Zniža se krvni tlak, upočasni srčni ritem in okrepi občutek zaupanja ter varnosti. Posledično se zniža tudi kortizol, zaradi česar telo zdrsne v stanje ugodja in udobja. Podoben, čeprav nekoliko šibkejši učinek ima tudi samodotikanje. Lastni poskusi in opazovanja so pokazali, da z neposrednim spodbujanjem kožne senzorike, resnično izboljšamo počutje in notranje ravnovesje. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »