Človeška žival

 

    "Če prefrontalni korteks odpove zaradi premočnega stresa, pretiranega nazdravljanja z alkoholnimi pijačami ali česa drugega, živalski možgani prevzamejo polni nadzor nad našim vedenjem," je zapisala moja umetno inteligenčna pomočnica. Super, zdaj mi je marsikaj jasno. Večina ljudi me je neverjetno dobro sprejemala, dokler ni podivjala žival v meni. Največkrat se je to zgodilo, ko sem bil alkoholno zadet, občasno pa tudi v čisto treznem stanju. Slednje odzivanje so ljudje okrog mene poimenovali za čustveni afektizem. Čustva so prevladala nad kognitivnim nadzorom oziroma moj limbični sistem je dobesedno povozil prefrontalni korteks, v katerem domuje razum. Zdaj mi je popolnoma jasno, zakaj sem po vsakem takšnem "herojskem" izpadu postal nezanesljiv za okolico. Tudi slednja se je na moja dejanja odzivala limbično, se pravi dokaj instinktivno, da ne rečem obrambno živalsko. Čustva, če izključimo vpliv razuma, so namreč tista, ki spodbudijo, ali pripravijo telo, da se odzove ali potuhne. A ko sam razum presodi človeka v afektu, običajno sprejmemo mnenje, ki pravi: "Ta človek je nevaren, neobvladljiv ali problematičen." S takšnim razmišljanjem smo precej višje od odziva: beg - obramba. Gre za preprosto prevlado prefrontalnega korteksa nad limbičnimi možgani oziroma za različno odzivanje dveh svetov. Dela, ki se odloča po tehtnem premisleku in ljudi, ki čustva usmerjajo njihova življenja. Torej, naša uspešnost znotraj družbe ni odvisna le od znanja, sposobnosti in všečnosti, ampak predvsem od tega, kako znamo krotiti žival v sebi.