Lepi gredo v nebesa, grdi v pozabo - 4
Stala je tiho, nekoliko skrušeno v ozadju, za težkim zastorom iz žameta. Bila je njena zadnja predstava. Še zdaleč si ni predstavljal, da bo kdaj ta dan prišel in danes je tukaj. Prekmalu, mnogo prekmalu, saj jo doma čakata še dva najstniška otroka. Plača natakarice, ki bo izpostavljala rit v vzburjeni atmosferi, da bodo po njej grabili, ko bo lovila ravnotežje s polnim pladnjem, bo majhna, absolutno prenizka, da bo lahko sledila potrebam odraščajočih pubertetnikov. Seveda, bi lahko pri strani ujela še kakšnega beliča, od napitnine ali hitre zadovoljitve obiskovalca, obiskovalke pod mizo, v straniščni kabini ali za vogalom utesnjene ulice. Ja lahko bi ujela, lahko bi koga tudi precej obrala, a se ji je takšno početje gnusilo. Vsa ta pohota, kateri je praktično služila s telesom na varni razdalji, razmejeval jo je majhen oder pred težkimi zavesami, jo je dobesedno odbijala. Po vsakem nastopu jo je zvijalo črevesje, pritiskalo, da bi iztisnilo iz sebe to duševno blato.
 |
| Dominantni pogovor z negovano kožo oziroma stik z okrepljeno samozavestjo Sl. vir: dreamstime.com |
Nikoli prej ni občutila takšne treme. Spoznanje, da si občinstvo ob mizah pred odrom želi mlajših jošk, živahnejše potresavanje, predvsem pa bolj agresivno zapeljevanje, nazornejšo utvaro, da si golo telo pred njim vsakega posebej želi, da ga povalja, pofuka, se izprazni po njem in potem uživa v zadovoljstvu zaigrane krotkosti pred sabo, pod sabo, jo je udarilo ob tla. Bila je točno tam, kjer so si je pohotne oči in slinasta usta želela ta trenutek! Nekoliko se potuhne, dokler je roke zadaj niso potisnile proti zastoru, zadržale, da se izpoje napovedovalec na drugi strani ter jo pahnile med slepeče luči.
"Gospe in gospodje," je hitel mogočen glas na drugi strani. Kljub vzklikom, spodbudam in cigaretnim škatlicam, ki so letele izza mizic v prostoru, je preglasil zvočnike. Mikrofona očitno ni potreboval in njegovo navdušenje sploh ni bilo zaigrano. Obvladal je sceno pred sabo, sceno za sabo, bil je nesporni lastnik predstave. Bil je nesporni lastnik vsega, kar je sodilo vanjo. "Gospe in gospodje," se je še večkrat ponovil, razpel dva gumba na temno vijoličasti srajci, obarvani od žarometov, da je poudaril poraščeno oprsje, prostor testosteronsko nasičil z videzom in globokim glasom, "zadnjič ta večer in zadnjič nasploh. Vaša Šehi! Kri vroče Indije, meditativno telo izpod himalajskih vrhov, si bo privoščila nekoliko daljši, sproščujoči oddih, proč od žarometov, proč od pozornosti in vznemirjenosti našega malega odra. Šehi zadnjič, tankočutna in vznemirljiva, spogledljiva in poželjiva. Prisluhnimo poželenju, ki nam ga sporoča njeno telo. Šehi, zadnjič in Šehi le za vas," je prevpil zvočnike v ozadju napovedovalec in se umaknil izpred poželjivih pogledov in iz s testosteronom nabito dvoranico.
"Olala, dajmo Šehi," so klicali v pozdrav, ko se je zanihala na ozkem sedežu, pripetem na dolgih vrveh gugalnice. In Šehi je letela po prostoru, nad navdušenimi glavami. Večinoma jih je omotično zrlo navzgor, da bi ujeli golo, neporaščeno mednožje, ko je frfotalo okrog nje krilo, namenoma narejeno za to predstavo. Z vsakim nihajem je dekle na gugalnici odkrila več. Z vsakim nihajem je obiskovalcem pod sabo ponudila več. "Ne tako hitro Šehi! Ne tako hitro naša draga Šehi," so ji klicali od spodaj. A nori ples gugalnice nad glavami in njenimi nogami na nekoliko širšem usnjenem traku se je nadaljeval. Nihaji, ko je prihajala iz ozadja, za trenutek postala nad glavami v tej čudni kavarni, kjer niso pili kave niti slučajno, in hitrost, so skrili že nekoliko povešene prsi, utrujeno kožo in rahle obrazne gubice. Od blizu so bile še kako vidne kljub nanosom pudra in hialuronske zaščite. "Gravitacija je hudič," je siknila maskerka v zaodrju. A dinamična gugalnica je odlično zabrisala napake telesa, ga pomladila. Bila je naravnost odlična rešitev za zadnjo predstavo. Upor zoper težnost je dajala predstavi vso tisto silovitost, vznemirjenost, ki so jo zbrani okrog mizic v dvorani zahtevali od nastopajočih.
Z vsakim nihajem je bilo Šehi manj, z vsakim nihajem je bilo več vzdušja pod njo. Z vsakim nihajem je bila bližje vratom na izhodu. Z vsakim nihajem jo je močneje objela tesnoba. Z vsakim nihajem je bila bolj gola in vzkliki prodornejši. Dokler napovedovalec znova ni prevzel mesta v ospredju, gugalnica pa je izginila za padajočim zastorom. Šehi je bila popolnoma gola, strta in tresla se je od mraza, dokler je niso ovili v toplo odejo in zadnjič pospremili do vrat, nad katerimi je z velikimi črkami pisalo "ARTISTKE". Na drugi strani so se stopnice končale v tesni, temačni ulici z izhodom le na eni strani.
 |
| Je golota segla v umetnikovo dušo že v starem veku? Willendorfska Venera |
Če bi živeli na Marsu ali katerem drugem planetu osončja, kjer vladajo skrajno neugodne razmere za naše bivanje, bi verjetno na pojav golote gledali drugače. Gola koža bi bila nedvomno nekaj obsojenega na propad, nevarno nedopustnega! Da ne rečem nenaravnega, mogoče celo neprivlačnega. Odbijala bi nas podobno kot nas secirnica in raztelešena telesa v njej ali odprta trebušna votlina. Koža bi bilka nekakšna meja med notranjim in zunanjim telesom, le to pa bi bilo naša zaščitna obleka. Z bitji, ki bi izvorno živela na planetu z za nas skrajno neprijaznim okoljem, bi si verjetno delili podoben okus. Eden drugemu bi bili skrajno neprivlačni. Evolucija, ki nas je sicer ustvarila za preživetje v različnih okoljih, bi nas estetsko oddaljila, razdvojila. Le ozrimo se po domačem planetu in se vprašajmo, katero izmed nečloveških bitij premore toliko privlačnosti, da bi se z njimi spustili v spolno izkušnjo.
Pustimo radovednost in seksualne perverzije(1) ob strani, tudi zgodbe, ki so se in se bojda še vedno dogajajo v odročnih krajih, kjer se mladi pastirji bestialno(2) olajšajo na drobnici, ovcah, kozah. Koža sočloveka je še zmeraj najprivlačnejši motiv za intimno predajanje in združitev - fuk po domače, kadar govorimo o draženju in užitku - Modri planet pa najprimernejši kraj za izražanje čutov ter občutenja. Preprosto rečeno naše živčevje in kognitivno dojemanje sta se izoblikovala v zemeljskih razmerah v razmerju do narave in sta ustvarjena za naravno čutenje na tem in nobenem drugem planetu.
Naturizem, zbliževanje z naravo in nudizem, golo doživljanje telesa v prirodnem okolju je pravzaprav najboljši način za spodbujanje in ohranjanje vitalne energije. Mogoče nas vsak kos pokrite kože dela sprejemljivejše za družbo, bolj socialne, socializirane, a v pogledu samega zdravja je golota še vedno najboljši način za telesno ter prav tako mentalno dojemanje sebe in drugih. Oblečena spodobnost ali gola udobnost? Vprašanje, na katero ljudje ponovno odgovarjamo, odkar smo se spet začeli javno slačiti, ne odpira le dileme družbene moralne sprejemljivosti, ampak tudi posamičnega in kolektivnega zdravja nasploh. Oziroma koliko svoje gole kože smo pripravljeni vključiti v spodbujanje in krepitev njenih senzoričnih funkcij. Saj veste, čutenje poraja občutke, slednji pa naše počutje. In tu se življenje pravzaprav začne, najverjetneje pa tudi očitno konča!
 |
| Golo je lepo, golo je ustvarjalno. Vir: Pirellijev koledar, 1973 |
Torej metafizika se ne ukvarja s telesom in njegovim ugajanjem. Tu gre namreč zgolj za dokazljive stvari. In znanosti ni dobro mešati z Bogom, škrati, enorogi, če nočemo zmede ali celo gordijskih vozlov, ki nam življenjske uganke zapletajo do nerešljivosti. Naj mi kdo pove, kako naj okušam, vonjam, tipam, slišim in vidim Boga, pa bom mogoče spremenil mišljenje. Moj bog je telo, in to golo, hormonsko in z nevrotransmitorji spodbujena gmota tkiv, ki jih lahko vzburim, pomirim oziroma čutim. In v tej igri narave igra spolnost ključno vlogo. Vse se bolj ali manj suče okoli nje. Tudi katedrale gradijo in božjo moč poveličujejo, da bi navdihnili, prevzeli z dejanji druge, da se nam voljni predajo. Spolnost in razmnoževanje sta trenutno jedro človeškega vesolja. Tako bo vse do takrat, da postanemo nesmrtni. Takrat šele bomo o sebi lahko razmišljali kot o kulturnih tvorbah, do takrat pa bo kultura očitno sredstvo hrepenenja po spolni potešitvi. Življenje brez fuka in gamet(3) je namreč čista metafizika, utopija neobstoječega. Le pomislimo, kaj vse bi naredili, da se le damo dol? Mogoče se sliši primitivno, a naša omika je prežeta z vedenjem primitivcev.
Torej, ko govorimo o golem telesu, še zdaleč ne gre za filozofsko, moralno etično, ampak predvsem za čisto praktično pojavnost, ki jo srečujemo na vsakem koraku intimnega ali družbenega življenja. Koledar na steni, filmski kader, erotični spektakel, izjemno dekoltirani sprehod po rdeči preprogi, pornografija na tisoče in en okus, zasebno okolje, erotično perilo, ne nazadnje tudi turistični paketi za konec tedna v bližnjih termah … Svet trepeta in se razdaja iz prepričanja, da se je treba dati dol" Drugih, višjih ciljev tu ni, obstojijo pa orodja in predstave, ki nas vedno bolj vztrajno nagovarjajo k predaji.
Golota se manifestira na tisoč in en način. Na praktičnem primeru gole kože oko hitro prepozna napake. A tu so še vonj, okus, sluh in tip, ki hitro zmedejo prve vtise. Intuicijo podvržejo razumski presoji, tako da je zmeda popolna, v ospredje pa se prebijejo limbični možgani, z njimi pa izdatno izločanje spolnih hormonov in vonjev. Naenkrat ne ocenjujemo več. Popolnoma se podvržemo naravnemu smotru, razmnoževanje je njegov ključni cilj. Do odnosa, penetracije ali kakšne drugačne potešitve mora priti, pride, čeprav evolucijskemu programu ravno ne ustrežemo. Prav tu se najbolj pokaže, da smo se ločili od živali. Na neki točki smo sposobni izvesti metodo koitus interruptus(4). Ne vsi! Ampak nekaj nas, ki z razumom nadzorujemo celotni odnos in se tik pred orgazmom, prehodom v užitek, izmaknemo, ga izvlečemo iz nožnice.
 |
| Potrebna so bila stoletja, da si je umetnik drznil razgaliti nosečnico Vir: Rafael, La Donna Gravida in Gustav Klimt, Upanje II |
Po nekaterih raziskav je dosleden in pravočasni izmik 96 odstotkov učinkovit. A mnogi še vedno ne znajo uskladiti ritma s pravim trenutkom, zamujajo ali pa se le izgovarjajo, zato je učinkovitost izmika le okrog 80-odstotna. To pomeni, da vsaka peta ženska, pri kateri moški uporablja omenjeno kontracepcijo, zanosi.
O nosečniški lepoti bi lahko veliko razpravljali. Tako z estetskega, emocionalnega, psihosocialnega kot čisto praktičnega vidika. Nesporno in vredno razmisleka je, da slikarji in kiparji skoraj niso upodabljali nosečih žensk. Tudi liriki se o napetem trebuhu niso ravno izpovedovali, nekoliko več pa je proznih in filmskih zgodb. Pisatelji in filmarji so očitno od vseh umetnikov najbolj družbeno vpeti in se prilagajajo kolektivnim pogledom ter trenutnim socialnim trendom. Vsekakor pa ne moremo mimo redkih žarkov, ki so nosečnost povzdignili na raven umetnosti. Povzdignili, ali so estetsko ustregli hrepenenju muz s Parnasa, je seveda drugo vprašanje(5).
Vsekakor na pravi nosečniški trebuh bomo v galerijah ali razstavnih prizoriščih na prostem le redko naleteli. Sta pa za odločilen preobrat v javnem dojemanju nosečnosti poskrbeli fotografinja Annie Leibovitz in Demi Moore 1991 leta. Gola fotografija slednje, ki je izšla na naslovnici Vanity Fair(6) presega zapečkarsko dojemanje žensk v visoki nosečnosti. In če lahko govorimo o vrhunski estetiki upodabljanja nosečniških trebuhov in nosečnic samih, potem je pričujoča fotografska upodobitev vsekakor izjemna. Sama objava je bila takrat škandalozna, danes pa fotografijo uvrščajo med kultne portrete.
 |
| Demi Moore, kultni portret. Prelomni trenutek v dojemanju noseče ženske se vrača takorekoč po 25.000 letih avtorica fotografije: Ana Lebovitz |
Umetnost je tisočletja zapostavljala ali spretno skrivala potrebo, da upodobi noseče žensko telo. Celo oblečeni portreti so delovali nekoliko prezrto, sramežljivo. To o zanemarjenem odnosu do žensk nasploh v daljni in bližnji preteklosti veliko pove. Zaenkrat je soliden preboj med predsodki in estetiko uspel fotografom, predvsem fotografinjam. Tako imenovana nosečniška fotografija (maternity photography) postaja samostojen in izjemno priljubljen žanr. S tem pa lepota golega telesa dobiva neke večje, predvsem obsežnejše dimenzije, v katerih lahko telo spregovori samo zase; bodisi v zagovor, grajo, pomilovanje ali odobravanje tistih, ki ga posedujejo.
Govorica telesa tako predstavlja nekakšen nov nagovor, ki pa ga s pazljivim proučevanjem šele poskušamo razumeti. Golota sama po sebi ni vmesna stopnja, ampak ključ za razumevanje naše notranjosti. Čemu le privlačnost in čemu le odbojnost, brez vmesnih nihanj? Dostopna sta nam oba pola. Zakaj le se potem tako pogosto odločamo za manj zanimivega? Ali človek z leti izgublja samozavest, namesto da bi jo krepil? Staranje, prmejduš, ne more biti edini odgovor za duševno krhkost. No, morda na neki način lahko, vendar izključno začasen.
Komentarji
Objavite komentar