Osvoboditev

 

    V življenju sprejemamo različne odločitve. Nekaterih dogodkov se preprosto veselimo, drugi nas okužijo z dvomi. Proslavljamo uspehe, o porazih molčimo. Čim prej jih poskušamo pospraviti na senčno stran možganov. A še tako neizmerna radost, preplavljanje z dopaminom tik pred izlivom sreče, je kratka. Trenutek in že nas spet pogoltnejo vsakdanji valovi. Tako je, kadar smo prepričani, da nas lahko osrečujejo zgolj uspehi, s katerimi se dokazujemo drugim, zunanjemu svetu. V tem pogledu sem nekoliko budist. Prepričan sem, da prava radost nastaja v intimnem ozračju človekove duše. Sicer nisem veren. Človek lahko osreči le samega sebe, in to dokaj trajno. Vse drugo so trenutki, ki bi jih zaradi obilice hormonov in nevrotransmitorjev prej lahko poimenovali blaznost kot radost. Tudi zato, ker nas takšno iskanje sreče vodi v odvisnost. Zadeti smo kratek čas in potem trpimo, dokler ne dobimo nove presežne doze dopamina. Nesrečno ponavljanje brez konca bi lahko rekli. Toda če poznam kakšna bremena odraščanja, kateri privzgojeni strahovi, generacijske travme in škodljivi arhetipi obremenjujejo moj značaj, potem se jih lahko otresem; enega za drugim. Postopno postajam lahkotnejši, mirnejši, neprizadet in bolj zadovoljen. Temu pravimo osvoboditev duševnosti, lahko tudi vračanje k sebi oziroma pot k neodvisnosti in samobitnosti in je edini pravi način, da spremenim srečo v trajno lastnost, s tem pa sebe v boljšega človeka. Pravo odraščanje se torej začne, ko se otroštvo konča in leta so presneto malo pomembna pri tem.