Lepi gredo v nebesa, grdi v pozabo - 2
Pobeg v mladost
Pravzaprav niti ni več vedela, koliko časa strmi sama vase pred ogledalom. Vodoravne brazde so porisale čelo, vzdolžne pa so se odčitavale ob ličnicah. Nekoč napeti blazinici sta razkrili obris kosti, pod njo pa udrtini na obeh straneh obraza. Nekakšna koščena sivost se je vtisnila v kožo, ki so jo zaznamovale žilne gručice in rjave pege. Ustnice so se počasi nabirale. Nekaj jih je vleklo skupaj. In vrat? Na njem so brbotale rahle pikice kot na pergamentnem papirju. Koža je ohlapno visela in se zbirala v neokusni relief, kite pa so izstopile.
 |
| Kako se preoblikovati v iluzijo? Sl.vir: Google Gemini |
Podoben pergamenten odtis se je odslikaval po rokah. Če jih je bolje pogledala, je opazila, da gre pravzaprav za rahle pikice kot na vratu in blede rjavkaste madeže, ki jih je začela opažati na licih in čelu. Kadar je kožo stisnila, so se razlezle v podolgovato premočrtno nabranost. Mlahavost je bila prisotna povsod. "Z lahkoto bi jo bilo odstriči," pomisli in nekajkrat povleče kožo v odvečno gubo.
"Ja, najboljši opis trenutnega, odvečnega stanja je mlahavost," reče tiho, se gleda v zrcalo pred sabo, ne da bi trepnila.
Privlačna čvrstost se je vdala letom." Slednjo je čutila tudi drugače. Bila je upočasnjena, nerodna in vedno pogosteje jo je kaj zbadalo. Tokrat se je pekoča bolečina nabirala v ramenih in kadar jo je resno skelelo, je bila pergamentna koža najmanjši problem. A ko se je pojavila med ljudmi, je imela občutek, kot da se z očmi sprehajajo po njej in merijo število in dolžino črt razbrazdanega lica in vratu.
Oči so postajale utrujene, ko so zaznavale obrazno sivino in sence pod njimi. "Le kje je ta presneti lesk," pomisli, "zaradi katerega so ji tako pogosto rekli, da je iskriva. Imela je občutek, da se bo brezbarvna izgubila v prostorskih sivinah, da jo bodo v objem stisnile sence, ki jih je ustvarjala luč, ko je zadevala ob ovire. Svetloba v ogledalu se je odbijala, se trdo lomila v zavesti. Prevzeli sta jo tesnoba, žalost in po malem se je je lotevala jeza.
Do še pred nekaj leti je stiskala ljubimca, ga prežemala, ko ji je poljubljal trebuh, in se je lasata glava izgubljala v mednožju. Zgolj nekaj let je minilo, ko so bili spomini ukradenega razvrata edino, s čimer je podžigala nekoliko zaspan libido. Njena lepota je hromela, se preslikala v sivo preobleko. Z njo sta hromeli osebnost, samozavest. Okolje nekoč dolgočasnega domovanja je bilo še edino, ki je za silo blažilo nemir zaznavajočega telesnega propada. Lepi so bili le še spomini na lepo sebe. Vse drugo je bila groza. Udarila je nepričakovano pred ogledalom in nanjo se je bilo treba šele privaditi.
 |
| Našobljena Lola Ferrari, Guinnessova rekorderka namogočnejšega oprsja. Pri 37. letih se je predozirala s protidepresivi in pomirjevali. Sl. vir: Instagram |
Prej ko ne se vsi znajdemo pred ogledalom. Opazimo, da so se povesile veke na zunanjih očesnih jamicah in smo dobili nekam koničasti pogled. Dlake silijo iz nosnic in ušes. Nekoč močne korenine v zobovju postajajo prešibke za žvečenje. Poželenje se je stišalo in dejansko smo začeli zaznavati mladost na drugi strani življenjske priložnosti. Čutimo, da se odmika od nas in se nam reži v brk. Tudi, če ničesar ne vemo, ne preberemo o staranju, podzavestno čutimo, da se nas narava želi otresti, seveda na nekam grob način. Razumljivo, da poskušamo zabrisati posledice. Jih skriti pred drugimi in sabo, kar seveda ni nič neobičajnega. Želimo samo ugajati, čutiti vznemirjenje okrog sebe, poželenje in dominirati. To se mi zdi veliko bližje naši naravi, kot pa da se prepustimo zanemarjenosti in se preprosto vdamo v usodo, svoj ohlapni sivkasti videz ter upadle spominsko zaznavne procese pa razglasimo za pravico, pravico do postaranja.
Zato: "Umetno ljubim te!" In dokler bo tako, dokler bo mogoče narediti in ponarediti vse, kar si um omisli, bodo vsaj na začetku padale tudi žrtve pod pretežkimi joški(1), malomarno opravljenimi liposukcijami(2) ali pa bodo ponesrečene "spake" z nesorazmernimi in prevelikimi ustnicami ter skrivljenimi lici spravljale v smeh množice. V vsakem pogledu gre tudi za plačevanje davka za razvoj človeštva in udejanjanje hrepenenja. Biti večen in mlad ali vsaj biti mlad, dokler si živ!
"Živi hitro, umri mlad in bodi lepo truplo," je v nekem pogovoru izjavil Jim Morrison, ameriški rock pevec, član skupine The Doors, in se 3. julija 1971 tudi dejansko včlanil v klub 27. Pripadajo mu še nekatera znamenita imena, med katerimi naj omenim še Janis Joplin, Amy Winehouse, Jimija Hendrixa, Kurta Cobaina in glasbenika, ustanovitelja znamenite skupine Rolling Stones. Vsi so postali lepa trupla pri sedemindvajsetih letih. Z njimi lepotna industrija ni zaslužila nič. Dominirali so mladi in zadeti, bi se prav verjetno spotaknil kakšen moralist. Drugi pa z leti izdvajamo vedno več osebnega proračuna za lepotne posege in izdelke, ki nam jih vplivnice in vplivneži predstavljajo preko spletnih strani.
In če se vprašamo, koliko sta mladost in lepota globalno vredna, do pravega podatka ne bomo prišli. Od domače kumarične obloge na obrazu do podjetij, ki beležijo večino svojega prometa, je namreč ogromen razpon. Ocenjujejo, da je v letu dni samo nadzorovana prodaja vknjižila prihodke v vrednosti približno 600 milijard evrov. Na črnem trgu pa je skozi davčne roke zdrselo še blizu 110 milijard. Na estetsko kirurgijo odpade približno šestina zaslužka, pri storitvah na črno pa okrog 10 odstotkov. Kumaričnih oblog, šentjanževih mazil, čudodelne Aloje vere in drugih "cenjenih" domačih pripravkov, s katerimi poskušamo prikriti sledove življenja, v omenjenih ocenah ne upoštevamo. Ne glede izdatki za lepoto in mladost z letno rastjo med 6 in 12 odstotki postajajo pomembni v razrezu odhodkov, kjer imajo trenutno primat še vedno hrana, energija, oblačila in zdravje.
 |
| Jocelyn Wildenstein, mačja ženska |
Predvsem zaradi naše mentalne uravnoteženosti in zaupanja v dolgožitje si seveda želimo, da bomo srečevali čim več čednih Helen, Madon, Viktorij in čim manj ponesrečenih projektov estetskega oblikovanja, kot so Jocelyne, Donatella in Janice(3). Dober videz starostne prenove upanje budi, slabi primeri povečujejo tesnobo in depresijo!
V vseh pogledih gre za precej spodobno željo. Ugajati! Toda ko se spustimo na psihosocialno vrednotenje, šele prav vidimo, kako pomemben je osebni izgled, ne le za samo boljše počutje, ampak tudi poklicno pot in sprejemanje v družbi. Kako tragikomično se z nami poigravajo leta, in hočemo na vsak način biti bolj ali manj všečna javna lutka.
Vsi smo že slišali o privilegiju lepih. Pravzaprav gre za kognitivno(4) izkrivljanje našega dojemanja. Čednim ljudem namreč drugi pripisujejo prijetnejše značajske lastnosti, dobijo boljša delovna mesta, zaslužijo več, se bolje odrežejo na ustnih izpitih in celo sodišča so prizanesljivejša do njih(5).
Koristi, koristi, koristi … Zato obiskujemo fitnes studie, uživamo vitaminske pripravke, delamo spalne in shujševalne kure, obiskujemo frizerja, kozmetične salone in operacijske dvorane za estetsko kirurgijo. Vse za lepoto, ugajanje za vsako ceno, proti času in procesom, ki nas iznakažajo, nas spreminjajo v človeški "odveček" oziroma "izmeček".
Kruto, kajne! A naša sebična narava se velikokrat ne pusti motiti, tudi če delujemo proti sebi. Ko smo na vrhuncu moči, se ne zavedamo in ne občutimo lastnih dejanj, objestnosti, s katero se spotikamo ob starost, starejše, kot da gre za bolj ali manj normalen odnos do jutrišnjega dne. Če pripomnim nekoliko zlobno, ubijamo našo individualno prihodnost. Dobesedno urečemo jo z nadutimi dejanji, z dejanji, ko smo polni sebe.
A starejši, ko postajamo, bolj se zavedamo, krivičnosti, ki smo jo povzročali starosti na vrhuncu moči in samovšečnosti. Namesto da bi se z leti umirili, zoreli in starostno ter osebnostno dozoreli, nas preganjavica sili v pogon. Ne pustimo, da se atletski mitingi in lepotna tekmovanja pospravijo v preteklost. Hočemo še naprej blesteti, hočemo žareti, navduševati, presenečati! Zato Micke Jager še vedno spravlja na noge občinstvo s presenetljivo elastičnostjo kljub vstopu v deveto življenjsko desetletje. Madona telovadi po pet ur na dan, dedki in babice pa ponovno vabijo na koncerte svoje sodobnike.
Biti star je namreč prekletstvo. Biti star je zločin nad telesom in mišljenjem. Tako namreč stvari doživljamo z leti. In tisti, ki trdijo, da se imajo pravico postarati, se presneto motijo. Še posebej zdaj, ker smo na dolgožitni(6) prelomnici. Ja, lepa dekleta gredo v nebesa, grda pa k vragu! Ne, to ni zgolj šaljivi dovtip, tako se tudi obnašamo. In evolucija je k naši trenutni stopnji učlovečenja predsodkov prispevala veliko.
Ne bom razsojal, ali so poskusi, kako ujeti mladost za rep, smiselni in primerni letom navkljub. Ne bom razsojal in se obremenjeval z nekakšno lažno moralo, se posipal s pepelom in kričal, kako se imam pravico postarati. Sodim namreč med prepričane, ki trdijo, da je starost bolezen, ki jo je treba začeti zdraviti, in to čim prej.
 |
| Razmerja zlatega reza, lepotni kirurgi sledijo matematiki Sl. vir: Google Gemini |
Plastični nasmeški so zgolj razvojni utrinek. To kar poskušamo uravnavati in skriti je začasno, a očitno nujno potrebna pot, ki jo moramo prehoditi proti dejanskemu učlovečenju. Jutri bodo epigenetika, genetika, molekularna biologija, nevrologija in medicina narekovale posamično podobo. "Oprostite, ste doživljali zgodovino XX. stoletja, o katerem tako vzneseno piše Eric Hobsbavm," bodo spraševali preživele lepotnega holokavsta. Groteskno? Sploh ne, če pomislimo, kako se je zahodna družba samo v nekaj desetletjih otresla pogubnega značaja pretiranega razmnoževanja, se preusmerila k lepotnim idealom in se osvobaja družinskega jarma. To vzneseno samobitnost lahko pretrga samo kakšen jedrski spopad. Čeprav še zdaleč ne v celoti. Sevanje bo namreč človeštvo dokončno steriliziralo, medtem ko se bomo na posledice iznakaženosti verjetno privadili. V slednjem je zakon preživetja vsekakor na naši strani!
Kaj bi bilo, če bi bilo. Pustimo ta večni pesimizem, obsedenost s strahom ob strani. Zaenkrat moramo slediti le enemu aksiomu. Naučiti se moramo ostati lepi, mladi, gibčni, pametni in empatični. Naučiti se moramo ugajati! Nobena stvar ne bo spremenila zahodne patriarhalnosti bolj korenito kot posameznikova samobitnost. Ja, ne legamo v posteljo z drugimi zaradi prihodnje odgovornosti, ampak ker nam je lepo in pri tem uživamo.
Lepota in samoljubnost namreč ne preneseta nosečniških trebuhov. Za potomstvo bodo skrbele klinike, za izobraževanje ter vzgojo sočutnega 21. stoletja pa roboti. "Adijo Jožica, adijo slava. Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos," bi se verjetno na omenjeno odzval Zoran Predin.
Toda če gremo v naslednje stoletje po bližnjici, z lepotno prevaro, potem drugače biti niti ne more. Če človek pred ogledalom preživi pet ur dnevno namesto v knjižnici s knjigo v roki; no lahko so tudi sodobni ekranizirani mediji; kaj lahko pričakujemo več? Zategnjeni in prešpikani z botoksom se niti ne upamo več nasmejati od srca, in za zdravega duha je v umetnem, silikonskem telesu vedno manj prostora.
Je potem, kaj čudnega, da lepa dekleta pritiskajo na sprožilec moškosti oziroma ženstvenosti, znanje, sposobnosti in spodobnost pa ostajajo pred vrati skupaj z ljudmi povprečnega, manj lepega videza? Vsekakor evolucijski izbor ni imel tega namena. Lepota, odločne poteze, moč, razmerja zlatega reza naj bi nasprotni spol prepričale, da ima pred seboj odlične gene za ustvarjanje potomstva. Naenkrat pa se ti osebki z odličnimi geni valjajo s svojimi šeficami, šefi zaradi užitka, zaradi dopamina, ki se sprošča v Nucleus acumbensu že ob sami misli, kako bi se bilo super dati dol z osebo pred sabo in položajno nad tabo.
Sta biološki kompas in dejanska resničnost v nasprotju? Nikakor, če upoštevamo, da je prav videz tisti, ki vpliva na samozavest in da so telesne izboljšave delo lastnih rok, naporov ali pa vsaj posledica naših naložb. Govoriti o prevari, ker naravi ne pustimo, da nas iznakažene zavrže po svojih tisočletnih pravilih, je nesmisel. Tokrat smo namreč prvič v vlogi, da usodo teles postavimo pod nadzor lastnega uma in vsaj kolikor toliko izenačimo možnosti; vsaj med lepimi in popravljenimi.
Komentarji
Objavite komentar