Preseganje človeštva

     "Človeka veliko prestrogo vežeta narava in usoda, da bi ga mogel diktatorski ukaz osvoboditi, mu dati novo življenje in bit. Zgolj človek nikoli ne seže čez zgolj človeka," je na obzorju prejšnjega stoletja zapisal nemški filozof Rudolf Christoph Eucken v delu Smisel in vrednost življenja, za katero je dobil Nobelovo nagrado. Le toliko, za vse, ki mislijo, da jim bližajoče se volitve lahko prinesejo pomembne spremembe in udobnejše življenje. Sebična narava in objestnost v nas preprosto ne dovolita, da bi nas nekdo dejansko osvobodil travm, frustracij in psihoz, ki zavirajo naše življenje. Tudi namišljenemu "osvoboditelju" ne. Ne nazadnje je on sam žrtev narave, in ta mu ne dovoljuje, da bi komurkoli dopustil, da ga preseže. Edino slednje pa je zanesljivi pogoj, da se lahko odtisnemo od okolja in okoliščin, v katerih smo. Kadar tonemo, tonemo kljub izjemnim posameznikom, in kadar rastemo, se dvigujemo nad lastno omejenostjo zopet po zaslugi izjemnih posameznikov. Lahko bi rekli, da človeštvo valovi zaradi nekakšne kolektivne duševnosti, ki je enkrat naklonjena občestvu, spet drugič ne. In zakaj tako? Tega pravzaprav še ne vemo. Na določeni točki spodbudne zamisli naenkrat postanejo preveč tvegane in val upada, dokler ga nekaj ne spodbudi iz globin duševnosti, da se začne ponovno dvigovati. Če bi bili pesimisti, bi trdili, da je proces med tveganjem in hrepenenjem večen. Tako pa še vedno upamo, da se bo nekoč, mogoče v bližnji prihodnosti, ustvarjalnemu individualizmu le uspelo prebiti iz družbene zatohlosti in zaustaviti to usodno valovanje.