Po čem je centimeter naše kože?

 

    Če sklepamo po sobotnem torinskem protestu, se skozi stranska vrata vrača udarna pest levičarstva. Kapitalistična država očitno postaja tarča nezadovoljnih. Del ljudstva preprosto ni več pripravljen prenašati državnega nasilja, ki ščiti predvsem izkoriščevalske institucije: banke, korporacije, neoliberalne finančne lobije in politični establišment. In namesto, da se državniki ter premoženjski plenilci zgražajo nad uporništvom, ki na državno prisilo odgovarja s silo, bi bilo pametneje, da bi se vprašali, katere možnosti so še na voljo ljudem, da jim ne bo treba celo življenje garati v nenehnem strahu za preživetje in kolikor toliko solidno bivališče. Kaj je izkoriščanim, ki svoj čas prodajajo za mizerijo, sploh še ostalo vrednega, da bi se jim veljalo za to tudi truditi? Morda kopica otrok, bodočih nesvobodnjakov, davčnih zavezancev, topovske hrane in sirot, ki jih bo kapital pretežni del njihovega življenja izžemal za lastno bogatenje. In potem se čudijo, zavijajo z očmi, če kakšen emocionalni brezdomec državnega plačanca, ki ga škropi kot cirkuško žival in zaplinja s solzivcem, udari po zobeh. Država je skupnost vseh in ne le odstotka, ki so sebe zveličano poimenovali delodajalci, in tega se presneto dobro zavedajo mlajše generacije, katere zdaj plačujejo za oportunistično in ponižno obnašanje svojih staršev. Ulice spet postajajo bojišča, na katerih se nazadnjaštvo spopada z znanilci sprememb. Kapitalizem očitno ni večen, od Boga dan sistem. Obdobje revolucij se vrača in podoba sveta se znova korenito spreminja!