Ponoči so vse krave črne

 

    Ko je tema, se barve izgubijo, premolknejo. Barve so namreč lastnost svetlobe, njihovo dojemanje pa je odvisno od možganskih sposobnosti bitij z očmi. Recimo, da smo ljudje najvišje na tej stopnji, čeprav še vedno ne vemo, da rdeče jabolko, ki ga gledamo, sploh ni rdeče. Je vseh drugih barv, le rdeče ne. Rdeča je namreč valovna dolžina svetlobe, ki je sadež ni vsrkal, jo je odbil in zato jo naše oči zaznavajo. Navado imamo reči, ta knjiga je rdeča, trava je zelena, vrtnica Golden Gate pa rumena, čeprav barve, ki jih zaznavamo, v bistvu niso del opazovanega. Tudi rožnato ali rjavo telo še zdaleč nima takšne barve, v kateri se nam ponujata. Kdo ve, mogoče je koža naše ljubljene osebe bolj zelena ali modra, rdeča? Rožnata vsekakor ne! Svetloba je varljiva. Še zdaleč ni tako prepričljivo enoznačna kot tema. Pri slednji se moramo le zanesti tudi na druga čutila, da spoznamo, kdo/kaj je ob nas. Svetloba je očitno ustvarjena za prevare. Zvezd, ki jih gledamo, morda že dolgo ni več. So izparele v kateri od črnih lukenj, ali se razgubile v kozmičnih meglicah. Ljudje, živali, rastline in predmeti okrog nas so očitno barvni prividi. Ugasnimo luč, pa nam bo precej jasno, v kako enolični krajini se gibljemo. Šele barve poživijo naš obstoj oziroma valovne dolžine, na katerih potujejo fotoni. Ko bom naslednjič zahrepenel po rdečelaski z rožnatimi bradavicami in bledičnimi ličnicami ter ritnicami, bom dobro vedel, kako se z menoj poigrava nadčutna narava. A čeprav so ponoči vse krave črne, pijemo mleko različnih okusov!