Rojevanje bebcev za prihodnost

 

    Nekateri nevroznanstveniki trdijo, da je generacija "Z" (rojeni med 1997 in 2010) manj inteligentna od svojih staršev. Jared Cooney Horvath, ustanovitelj organizacije LME Global govori celo o kognitivni zaostalosti prisesancev na digitalno tehnologijo. Ne vem, zakaj, ampak takšne napovedi me spominjajo na ankete, ki so jih antropologi pred desetletji delali med afriškimi staroselci, s katerimi so dokazali, da so savanski prebivalci manj inteligentni od evropske bele populacije. No, med vprašanji, ki so jim jih zastavljali, so bile tudi slike pralnega stroja in drugih takratnih čudežev bele tehnike, ki so jih vprašani sploh prvič videli in jih gledali kot 9. čudo. Kasneje so "sramotne" trditve o premoči belcev spodnesle objektivnejše raziskave. No, zdaj se dogaja nekaj podobnega, le v zrcalni obliki. Digitalno pismena mladina je bolj butasta od staršev, ki elektronske tehnologije sploh ne uporabljajo, ali pa le za silo. Toda, ali dejansko lahko govorimo o zaostalosti ali pa gre zgolj za tipično prenašanje vzorca nesposobnosti iz generacije v generacijo. Večina nas nikoli ne bo segla po sadežih na višjih vejah. Ker ne premoremo volje do učenja in vztrajnosti za delo, nam digitalna zaplankanost presneto koristi. Umirja namreč naše frustracije, posledice nesposobnosti in lenobe. Generali bi rekli, da smo le topovska hrana za prave preboje, ki jih dosežejo "specialci". Na inteligentnost širše populacije ne vplivajo ure, ki jih posamezniki preživijo pred ekrani z modrikasto odsevno svetlobo, ampak predvsem vsebine in namen, zakaj digitalno tehnologijo uporabljajo!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »