Partnerska skupnost

 

    Sem eden izmed tistih, ki sodijo, da je bistvo partnerske skupnosti dober fuk. Ne moreta ga nadomestiti ne dobra kuhinja, kopica otrok, idealizirana ljubimka, ljubimec niti zajetni bančni račun. Lahko pa omenjene stvari postanejo bergla, na katero se opira prizadet partnerski odnos ali nadomestni svet, v katerega se zatečemo, ker ne znamo izenačiti dolžine nog v postelji. Zastonj so prispevki za mater božjo, potica na mizi, priročniki in zakonski terapevti, kadar v skupnosti škriplje brez postelje. In to se praviloma vedno zgodi, ko partnerska skupnost traja predolgo. Ko odnosi postanejo napeti, besede pregrenke in otroci pogajalsko orodje, mora eden od partnerjev spokati kufre, se odpraviti po srečo v "širni svet". Pravzaprav je razhod priložnost za oba, da si popestrita preostalo življenje s še kakšnim užitkom. No, večina se ne upa podati na tvegano pot, potem pa trdijo, da so skupaj le zaradi otrok. Kako nabrušeni odnosi dejansko vplivajo na odraščanje potomstva, kmalu spoznamo. Ne le prizadeti starši, ki se ne znajo več dati dol, ampak generacije otrok drug ob drugem zdravijo frustracije in psihoze, se izogibajo intimnim odnosom, ker pravzaprav že poznajo njihov bridki konec. Ja veliko nedoraslih odraslih je prepričanih, da njihove težave lahko reši zakonski svetovalec ali bistveno cenejša umetna inteligenca. A tisti trenutek, ko stvari prepustiš drugim, si zapravil še zadnjo priložnost, da se izkažeš kot človek. Postaneš le še figura, s katero pometajo mojstri utvar. Odletavaš levo in desno, dokler te ne streznijo kufri pred vrati!