Nezaželene

 

    Sam bi nikdar ne volil človeka, ki ga poganjajo jeza, maščevanje, sovraštvo, zavist in ideologija. Pravzaprav gre za najslabšo kombinacijo lastnosti, ki sprožajo in usmerjajo naše gone. Kako to vem? Preprosto zato, ker sem bil desetletja sam njihov ujetnik. Veliko samoanalize, volje, znanja in spoznanja lastne osebnosti sem potreboval, da sem se otresel njihovega vpliva. Mentalna zgradba, s katero te obdajo starši in okolica, v kateri odraščaš, je za hudiča precej trdna. Ko veš, v kakšnem oklepu tičiš; mnogi tega nikoli ne spoznajo; se tvoje neprijetno in naporno odraščanje v človeka šele začne. Pri meni so se arhetipi začeli sprijemati v neokusno, težko gmoto kmalu po petdesetem. Arhetipi so evolucijski vedenjski odzivi, ki so sicer nastali zaradi preživetja vrste, z učlovečenjem pa so se razvili v posesivne lastnosti, v naš egotrip. Domujejo v preteklosti, delujejo v sedanjosti. Zato potrebujemo veliko volje, vztrajnosti, da premagamo to nepraktično armado prizadetih emocij, ki nas nenehno sili v spopad z drugimi ali v poraz brez boja zaradi podreditve nekakšnim skupnostnim pravilom in prepričanjem. Odrasel človek torej nima domovine, ker pripada sebi in širšemu človeštvu. Edino merilo odraslosti je duševna in ideološka osvobojenost. Resnično osvobojeni, zavezani zgolj lastnemu sebstvu, se z drugimi povezuje, da snujejo in ustvarja boljši svet za vse, ne le za ljudi, ki podobno mislijo, enako govorijo, so si rasno slični ter klečijo pred utvaro le njim naklonjenega Boga. Amen!