Camera obscura

 

    Camera obscura pomeni temno sobo. Besedna zveza nam je znana iz sveta fotografije oziroma razvoja analognega fotografskega aparata, v katerega lovimo zunanje podobe. Zapisujejo se obrnjene na glavo in zrcalno preslikane. Nekaj sličnega se dogaja tudi v naših možganih. V njih se steka na milijone podob, vtisov, zaznav, ki jih morajo oblikovati v razumno sliko. A medtem ko so ukloni pri cameri obscuri z vstopno luknjico prave velikosti praktično zanemarljivi, tega ne moremo reči ravno za človeški senzorični sistem. Zaznavne motnje so pogoste. Še posebej, kadar gre za zaznavno otopelost, kakršna je recimo slaba gibljivost očesne leče. Takrat so informacije, potrebne za izračun stanj, pomanjkljive, obdelana resničnost pa temu primerna, če ne celo napačna. Možgani, ki pravzaprav brez težav razlagajo sliko v pravi projekciji, nam le površno poročajo o njej. Podobe so zabrisane. Zaradi odsotnosti bolečine, prizadetega sluha, vonja in okusa se telo ne odziva opozorilno. Tako je, kadar so v okvari senzorični sistemi ali centri za njihovo spremljanje. Drugače pa je, ko zaznavni sistemi sicer delajo dobro, a se slike, zaznave izrisujejo na osnovi potvorjenih spominskih vzorcev. Ne vemo, gre za napačno preračunavanje korteksa ali delovanje kemičnih filtrov, ki sicer prave izračune pačijo, spreminjajo v privide. Zanimivo, tudi možgani ždijo v nekakšni temni sobi, podobni cameri obscuri. So le izdatneje opremljeni za obdelovanje celovitih informacij. Imajo pa to sposobnost, da lahko obarvajo svet popolnoma po svoje!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »