Utopija

 

    Ko smo študirali in so iz marksistične dialektike delali dobesedno obsedeno znanost, smo se veliko šalili na ta račun. Nekoč je v predavalnico malo pred profesorjem vstopil starejši študent. Se zravnal pred katedrom, potrkal po njem, da je prostor zasedla tišina in z globokim, prodornim glasom zapel: "Fuk brez muk je utopija! Ja, kaj ste pa mislili vi, brucovska svojat," še navrže, se obrne in krene proti vratom. Ravno takrat je vstopil profesor, se z nasmeškom pozdravil s študentom in vrata za odhajajočim ter prihajajočim so se zaprla. Še preden smo dojeli sporočilo starejšega kolega, smo se utapljali v frazah in teorijah marksističnih mislecev. Nekaj let kasneje mi je postalo popolnoma jasno, pod kakšnim obsedenim pritiskom vzplamtijo takšne zamisli. Ne nazadnje je bilo sporočilo še kako domiselno in dialektično pravilno. Tako kot "Bonus penis pax in domus," ki so si ga izmislili študentje na eni izmed evropskih univerz, pripisali pa dovtipom Rimske republike. Kasneje sem pozorno soočal oba izreka z lastnim življenjem. Kmalu sem spoznal, da držita in da se praktično dopolnjujeta. Gre za čarobno komunikacijsko povezanost predajanja in osvajanja. Za nekakšen mainstream zdravih medsebojnih intimnih odnosov, za resnično dialektiko, v kateri vse traja zgolj do trenutka, ko se zgodi, potem pa nova doživetja pišejo drugo zgodbo, lahko na moč podobno prejšnji, a vendar nikoli isto. Slišal sem reči nazadnjaka: "Luknja je luknja!" In dialektika, ki mu je odvrnil: "Že, že, vendar ima vsaka svoj specifični vonj!"