Kolonizacija

 


    Smo na točki, ko zmeraj bolj vneto pretresamo smotrnost našega zemeljskega bivanja. Po eni strani se zavedamo omejenosti virov in energije, s katerima lahko postreže modri planet, po drugi se soočamo z lastno krhkostjo in telesno-umsko omejenostjo za bivanje v surovem kozmičnem okolju. Zemlja je tako zaenkrat edini primerni prostor za preživetje človeštva. No, na ravni človeškega ekshibicionizma so komercialni poleti v vesolje mogoče res bogataška atrakcija, toda tisti trenutek, ko bomo iznašli način za dolgotrajnejšo poselitev neobljudenih površin Osončja, si bo finančno plemstvo vsekakor izbralo Zemljo. Življenje na prostem, brez prevelikih tveganj, bo v vsakem pogledu sprožilo globalno gentrifikacijo. Zaradi nje si bodo luksuzno bivanje v prestižnem, naravnem zemeljskem okolju lahko privoščili samo bogati in njihovi služabniki, ostali pa bomo morali s trebuhom za kruhom v vesoljske kolonije; da bomo sploh preživeli in seveda z lastnim delom omogočali potratno razkošje na Zemlji. No, zdaj je nekoliko bolj jasno, čemu kalibra, kot sta Elon Musk in Jeff Bezos, tako vztrajno poskušata vzbuditi naše zanimanje za bivanje v umetnih klimatskih razmerah. Kolonizacija Osončja je naša enkratna priložnost, da ga poselimo, in ustvarimo supercivilizacijo z bilijonom pripadnikov naše vrste in tisočkrat več talenti, kot jih premore danes človeštvo, trdita. Neverjetno, kakšni kratkovidnosti lahko botruje bogastvo, trdijo nasprotniki kozmičnega človeka: "Res je, imeli bomo 1000 Mozartov in Einsteinov, pa tudi prav toliko Hitlerjev in Stalinov!"

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »