Lepi gredo v nebesa, grdi v pozabo - 3

Kognitivna pristranskost

    Bila je ujeta! Bila je ujeta v resničnost. Gola, nekoliko povožena, prav nič sveža. Naporen večer se je vtisnil vanjo in v jutranjem spancu iskal odrešitev. Dihala je mirno. Enakomerno so nekoliko sploščeni joški zajemali zrak in ga počasi izpihovali, pri tem pa se le malenkost privzdignili in vedno znova splahneli. Ujeti v modrček so delovali bistveno bolj čvrsto. Manj so dihali in skrivali redke črne dolge dlake okrog bradavičnih kolobarjev. Od poraščenega mednožja do popka je tekla tanka sled temnih dlačic. Podpazduhe so bile gole, med očesnima lokoma pa je bilo že zaznati nekaj črnih pik, ki so prebijale povrhnjico. 

Urejen in prikupen videz ne dopusti zlim dušam v nas, da dregnejo v presojo sogovornika.

Sl. vir:: Google Gemini/Nano Banana

"Dekle je očitno kar precej poraščeno," pomisli. "Veliko opravka ima sama s sabo, z depilacijo, da ugaja. Pustil jo je, da gloda skozi sanje in se usmeril k velikemu oknu. Tam je dolgo stal, popolnoma gol kot dekle v postelji. Gledal je avtomobile, ki so vozili globoko pod njim in občasno sprožili glasne hupe, da so se zaletele ob zastoj, ki je nastajal spredaj. 

"Hudiča," pomislil. Že dalj časa jo je opazoval, dokler se nista drug drugemu nasmehnila in po kakšnem mesecu, hrepeneča pristala na modrocu v njegovem najetem stanovanju; precej opita. Bila je diva. Bila je hrepenenje, sanje, ki so ga vzburjale na suho, poželenje in kar naenkrat nagrada v njegovem naročju. Čutenje je bilo očitno obojestransko, dokler se nista nagradila drug z drugim. Zdaj zjutraj, ko je strast potešila presenečenje, je naenkrat vse postalo nekam navadno, vsakodnevno, kot da bi zlezel iz postelje s staro znanko, s katero ležita skupaj že leta. "Neverjetno, kako hitro se hrepenenje poleže!" ga zbode lastna misel. Je pri njej isto? Bo tudi sama ugotovila, da je noč razkrila zastor pričakovanj in ju vrgla v čisto običajen dan? Mogoče;" se je spraševal in si hkrati odgovarjal. 

Sandra, tako je bilo golemu dekletu namreč ime, se je mirno še naprej klatila, vrag si ga vedi, med kakšnim sanjami. Ali pa je zgolj poskušala prikriti zadrego in se za nedoločen čas potuhnila. No, vsekakor ni bilo nič takega, kar bi ga vleklo k njej tako močno kot prejšnje dni, kadar je naletel nanjo. Tako, na nekaj metrov razdalje, ko oči niso mikroskopsko raziskovale por na koži, je bila še vedno prav čedno, privlačno telo. A obljudeno z njegovim poželenjem, kontaminirano s sokovi, odmrlo kožo in telesno toploto, je delovalo nekam preveč domače, poznano. Nič več ni bilo tistega vznemirljivega prigovarjanja, spletkarjenja: "Zapelji me!" 

Naenkrat je avantura postala čisto vsakdanja zgodba. Vstajanje, vadba, prhanje, oblačenje, črna kava in sprint na delo. "Ja, tako vsakdanje bi se najina zgodba lahko nekako izšla," pomisli. "Ampak za kaj takega je absolutno prezgodaj. Ne nazadnje pa je tu še tista poželjivo vznemirljiva, nekoliko starejša gospa, ki me tako prisrčno zapelje v pogovor, vedno, ko se srečava pred dvigalom. Le kako tega nisem opazil že prej," odkimava, ko jo je ujel v tlorisu ravno, ko se je stopila z avtom. Samodejno se je prejel tam spodaj in se zadovoljen vrnil v polno posteljo.

 Lepota že dolgo ni več domena bogov.

Sl. vir: Venerino rojstvo/Sandro Botticelli

    Razum namreč nekritično prikimava pojavnosti, saj se izjemno težko odloči, kaj je pristno in kaj prenarejeno. Torej ne gre za nikakršno mentalno neravnovesje, kar bi radi prikazali zagovorniki naravnih procesov. Prekrivanje biološke starosti tudi z lepotilnimi sredstvi in estetsko kirurgijo neposredno vpliva na počutje, in počutje že samo po sebi izboljšuje preživetvene možnosti. Bog mogoče še vedno odloča o definitivni smrti, nič več pa tudi o času, ko naj bi se zgodila. In to postaja vedno bolj jasno tudi številnim vernikom in vernicam, ki se vedno pogosteje odločajo, da bodo pretentali uro, ko naj bi stopili pred njegovo obličje. Verski predsodki in naravna ter moralna čistost tako tudi znotraj cerkve postajata vedno manj zaželeni. Počasi in vztrajno se krepi zatrta arhetipska sodba globoko v našem nezavednem, da je fizični izgled edino pravo ogledalo naše duše. Zakaj? Ker se je za dober videz treba krepko potruditi in si vzeti morje časa. 

    In ko se tako vztrajno popravljamo, niti ne pomislimo, da gre pravzaprav za dve stvari. Prva je še vedno čisto prirodno evolucijsko izoblikovana intuicija, delno tudi živalski instinkti, ki se nam jih še ni uspelo otresti, in so povezani z nagonskim izbiranjem partnerice/partnerja za reprodukcijo. Bolj ali manj podzavestno segamo po telesu nekoga, za kogar čutimo, da nosi v sebi dobre gene. V drugem primeru gre za čisto razumsko manipulacijo oziroma igranje vlog s ključnim namenom, da prepričamo druge o sebi. Lahko bi tudi rekli, da se v prvem primeru izraža intimna spolna potreba za razmnoževanje vrste, v drugem pa ta ista potreba, vendar po uveljavitvi in prepoznavnosti znotraj družbe. Ja, prefrontalni korteks, v katerem se oblikuje med drugim tudi naš razum in vrsta miselnih ter nadzornih funkcij, nam pomaga pri oblikovanju celovitih vlog, ki jim pravimo osebnost. V njej združujemo različne potrebe, od spolnih do afirmativnih, in seveda oblikujemo strategije za naše udejanjanje in prikazovanje na zunaj.

O, lepa, po tebi oči plešejo.

Sl. vir: Superžena - B 92

    Kakorkoli že lepota ni več monopol bogov, ampak samo sredstvo prepričevanja, dostopno večini, ki so se pripravljeni vsaj malenkost potruditi. Prefrontalni korteks, v katerem domujeta razum in razmišljanje, zadnji nastavek možganov, ki je obudil zavest, krepko spreminja našo odvisnost od narave. Možgani očitno postajajo pomembnejši od genov, ki narekujejo naš izgled. In naj moralisti ter evolucijski psihologi še tako tolčejo po mizi ter dokazujejo našo neločljivo odvisnost od bioloških procesov, programiranega izločanja hormonov in nevrotransmitorjev, je spoznanje, da smo ljudje trenutno sposobni do neke mere nadzorovati tudi njihovo sekrecijo, pomembno. 

    Še ne dolgo nazaj so zgolj moške krivili za kognitivno pristranskost. Mi smo bili tisti, ki nam je spodnja glava narekovala, kaj moramo narediti. Danes na mnogih raziskavah podležejo tudi ženske, tako da gre pri presojanju ljudi po videzu pravzaprav za občo "slepoto". "Halo učinek"(1), kot so drugače poimenovali kognitivno pristranskost, je mogoče z razumsko presojo krepko zmanjšati, z objektivnimi testi, pri katerih govorijo točkovne vrednosti in ne vzburjeni možgani ali libido, pa celo odpraviti. 

    Nekateri so popolnoma nekritično pretirano ličenje in lepotno kirurgijo uvrstili med orodja, s katerimi hekamo človeške intuitivne zaznave. Čista koža, polne ustnice, pokončnost, simetrija, tako imenovane "signali iskrenosti" je mogoče v celoti ponarediti. Možgani (amigdala in sistem za nagrajevanje) prenarejen obraz prepoznavajo za avtentično iskren. Spodbudijo izločanje dopamina, kot da gre za genetsko popolno žensko ali moškega. Estetska popolnost lahko sproži pri posameznikih celo bolj poudarjene dražljaje, kot bi jih kadarkoli zgolj naravni izgled. Srečamo se s podobnim učinkom, ki ga imajo razni prehranski dodatki na povečanje občutljivosti okuševalnih brbončic in na vsiljevanje sladkega ugodja. Končni namen naj bi bilo spodbujanje nenehnega povpraševanja po mentalnem užitku. 

Zasvojenost z lepoto je podobna vsem drugim
hrepenenjem po užitku.

Sl. vir.: Psychology Today

    Postajamo zasvojeni z lepoto? Absolutno. Vsi procesi, v katere je vpleten dopamin, postanejo prej ali slej problematični sami po sebi. Odvisnost sproža paradoks, ko za enako spodbudo potrebuješ večji odmerek: mamila, alkohola, lepote, ljubezni, telesne vadbe, prenajedanje, navijaške podpore … Več, višje, obsežnejše, da dosežeš zadostni odmerek dobrega počutja. Kako visoka in strma je pravzaprav ta spirala, še ne vemo. Domala vsak dan spoznavamo nove načine, da premagamo, prevaramo, zaobidemo lastne zaznave in občutke, da premagamo izkušnje, ki so se tisočletja vgrajevale v nas z enim samim namenom. Da preživimo. A kljub vsemu, ko srečamo privlačno osebo, ki je hkrati lepa, postavna in odločna, se v možganih aktivira algoritem za optimizacijo potomstva. Ta algoritem je veliko starejši od našega razumskega dela neokorteksa(2). Klic je preprosto tako močan, da povozi razumsko presojo o značaju osebe, če se seveda zavestno ne poglobimo v proučevanje njenih odzivov. 

    "Ja, lepa dekleta gredo v nebesa, grda v pekel," smo imeli navado reči včasih. No, danes, ko uvajamo cel kup protidiskriminacijskih meril, se takšna trditev ne spodobi, čeprav se nekaj podobnega še vedno dogaja. Bi se ne smelo, a se! Kognitivna pristranskost, čista evolucijska pridobitev, namenjena razplodu dobrih genov, se nam danes vsiljuje kot obsedenost. Prepričani smo, da všečne osebe niso zgolj prijetna paša za oči, ampak da posedujejo tudi celoten nabor drugih dobrih lastnosti: inteligentnost, prijaznost, empatičnost, pridnost, ustrežljivost, iznajdljivost … Čeprav se večina takšnih izbornih epizod konča med rjuhami; to je namreč tudi glavni smoter kognitivne pristranskosti; gre seveda za čisto prevaro, ki ima lahko še kako neprijetne posledice, za vse, razen za razmnoževanje genov ne. No, če je bila nekoč lepota naravna danost, danes lahko vsak uporabi omenjeno orodje in zapečati marsikatero usodo, ki bi se morala končati srečno in večno. 

Navedka:

(1) Halo efekt je kognitivna pristranskost, pri kateri eno pozitivno (ali negativno) lastnost osebe, izdelka ali blagovne znamke nekdo podzavestno razširi na druge, nepovezane lastnosti, kar vodi do popačene splošne ocene. Gre za mentalno bližnjico, pri kateri se na podlagi prvega vtisa, npr. privlačnosti, avtomatsko predpostavijo druge pozitivne lastnosti, kot so inteligenca, prijaznost ali zanesljivost, tudi brez dokazov. Pojav, ko se to zgodi v negativnem smislu, se imenuje "rogljični učinek" (horn effect). Termin je leta 1920 skoval Edvard Thorendike, ki je opazil, da sodniki na podlagi splošnega vtisa o vojaku (npr. Prijaznosti) ocenjujejo tudi druge lastnosti, kot sta inteligenca in sposobnost vodenja. Pojasnilo pripravila UI Google Gemini.  st praktično opisuje dinamični model delovanja možganov. Pri sestavljanju pojasnila, sem se posvetoval z UI Google Gemini. 

(2) Prefrontalni korteks, za katerega trdimo, da je sedež razuma in usklajuje delovanje zavestnih funkcij, je del neokorteksa. Slednji zajema skoraj 90 odstotkov celotne možganske skorje. Je evolucijsko najmlajši del možganov in odgovoren za višje funkcije: čutno zaznavanje, oblikovanje motoričnih ukazov, prostorsko sklepanje, jezik. Neokorteks tako skrbi za množico podatkov in orodij, ki jih povezujejo v logične, smiselne celote, medtem ko njegov prefrontalni del opravi celovite miselne procese: abstraktno mišljenje, logično sklepanje, kritično razmišljanje, zavestno odločanje. Med neokorteksom in prefrontalnim nenehno poteka vzajemni komunikacijski proces, z namenom izboljšanja, dograjevanja spoznanj. Procesna povezanost praktično opisuje dinamični model delovanja možganov. Pri sestavljanju pojasnila, sem se posvetoval z UI Google Gemini.