Politična podrtija

     Če sem odkrit, sem naravnost navdušen nad zakonsko novelo, s katero nam nazadnjaki poskušajo spraviti za vrat politično policijo. Navdušen sem zato, ker je končno začelo delovati demokratično ozračje, koalicijski vihar pa je tiho začel pustošiti v lastnih vrstah. Zdaj si dragi predlagatelji totalitarističnih domislic sredinec lahko nekam porinejo; sebi ali političnemu sobitju. To bo tudi edini primaščevani užitek. Dopaminsko preplavljanje bo očitno nadomestil kortizol. Totalitaristična tema, ki nas je zagrinjala zadnje dni, se bo začela razkrajati bistveno prej, kot smo računali največji optimisti. Prevzeli bodo vlado in si kmalu prišli na jasno, kaj piše v drugem odstavku 3. člena ustave. Referendumi bodo očitno postali naša vsakodnevna praksa. Z njimi bomo živeli, z njimi se bomo varovali pred nazadnjaško norostjo. Ko se ljudje vozijo 50, 60 kilometrov daleč, da oddajo podpise za referendumsko pobudo, nedvoumno sporočajo, da je Rubikon prekoračen in da je črna kocka padla. Zato, da si vzamemo moč na dosegu roke, ne potrebujemo nobene stranke, še manj nekega laježa, ki nenehno zeva: "Moč ljudem!" Moč nam daje ustava, ne dnevna politika in interesi, ki jih zagovarja. In še kako prav je, da opolnomočeni naženemo strahu v kosti ustrahovalcem. Jim odločno podkurimo; spoštljivo silovito in dostojanstveno. Za to namreč vseskozi gre: že od Majniške deklaracije in Roške ter Odbora za varstvo človekovih pravic. To so namreč naši izvorni temelji za osvoboditev iz primeža nekdanje države in gradnjo demokracije. Nazadnjaški virus podrejanja prenaša bolezen avtoritete. Zdravljenje se mora začeti tam, kjer je škoda največja. Učinkovito zdravilo pa je nazorna ignoranca reda, ki ga vsiljujejo! Torej, s kolesom na referendum!