Dedi in babi

     Poslušam, kako protestirajo, pa ne stari, ampak mlajši, proti neprimernemu obravnavanju starejših in zaznamovanju njihovega življenja s starizmi. Lepo in prav, toda mladi z bolj izraženo empatično vlogo preprosto ne vidijo, kako se starejši sami vdajamo pričakovanjem, ki jih družba ima o nas. Je mar res cilj človeka postati dober dedi ali skrbna babi, ne pa lastno odraščanje in osvoboditev iz okvirjev, v katere te družba postavlja, da služiš njenim demografskim načrtom? Bil sem slab oče in zdaj bi kar naenkrat postal dober dedi! Norost in družbena togost hkrati. Imam ime in priimek, ki še kako ponazarja moj značaj, in niti najmanj ne mislim služiti potrebam generacije, ki se ji vsake toliko posreči kakšen otrok. Vem, idealno bi bilo, a ne zame, da bi se integriral v vzgojno-varstveni sistem in otroke mojih neposrednih potomcev učil prepovedi. Jim pomagal, da se socializirajo, jih vzgajal po vzorcih, kot to počno za domačimi zidovi, v vrtcih in šolah. "Sedi, leži, priden, tačko daj …" Ne, zaenkrat še nisem vzgojna napaka, da bi sledil občim pričakovanjem, ki so jih namenili moji starosti. Končno namreč delam nekaj, kar sem si potihoma želel vse življenje, a so me obeti drugih premamili. Raziskujem, kako obrniti proces staranja in ohranjati, če ne celo okrepiti lastno procesno učinkovitost. S takšnim pogledom na svet se najprej lotiš predsodkov, potem nesmislov, s katerimi so te obremenjevali starši, šola, obredi, preden lahko ugotoviš, da tudi po pomoti nisi bil rojen, da boš enkrat spodoben dedi, ki bo živel po pričakovanjih drugih. Saj ne rečem, včasih lahko z vnukom tudi zaplešem, če mi seveda odgovarja, ne sme pa ta moja radostna navada postati razvada drugih. Preprosto, ne bom postal tretja generacija ujetnikov družbi všečnih starizmov.