Epidemija nazadnjaštva

     Nazadnjaštvo samo po sebi niti ni bolezen. To postane šele, ko se konservativne vrednote patriarhalne družbe združijo z epigenetskim maščevanjem. Slednje je posledica neke pretekle, travmatične izkušnje in kasnejše odločitve, da morajo prihodnji rodovi odgovarjati za dogodke, ki so botrovali osebni prizadetosti. Bolezen se izraža kot frustracijski sindrom, utemeljen na predsodkih. Največkrat gre za prikrito maščevanje, ki se skriva za politično masko konservativizma. Seveda so tudi politični konservativci nazadnjaki, čeprav večini ne moremo ravno očitati, da so psihopatološko moteni oziroma obremenjeni s potrebo po povračilu. Kakorkoli že, nazadnjaštvo v takšni ali drugačni obliki predstavlja za družbo razvojno blokado. Nazadnjaki pozornost preusmerjajo na nostalgična vprašanja, ne pa na organizacijske in tehnološke potrebe sodobnih družb. Zato izkoriščanje in ponižnost ostajata temelj delovanja in obstoja desničarstva nasploh. In ker novih možnosti za sodelovanje med ljudmi ne opazijo oziroma jih nočejo prepoznati, prestopajo na mestu. Bolje rečeno, premikajo se iz vojne v vojno. Smo na najboljši poti, da naši sebični nagoni izumrejo? Recimo v kakšnem jedrskem spopadu? Nazadnjaštvo pravzaprav ne prinaša odrešitve. Nasilje in podreditev močnejšemu sta zanje edini možnosti, ki ju je izoblikoval naravni izbor. Drugi del človeštva, napredno usmerjen, se je zavestno, ne nagonsko, odločil za aktivno sobivanje in osvoboditev od predsodkov. In čeprav imamo občutek, da bolezen nazadnjaštva prerašča v neobvladljivo epidemijo, še zdaleč ni tako. Epidemiologi dobro vedo, da bolezen v zenitu pogubi večino svojih gostiteljev. In prav to se danes dogaja!