Mrk simbolov

     Najprej so prišli po glavo resda kipa nekdanjega skupnega predsednika, a nisem ugovarjal, ker mi je malo mar kup brona na drugem koncu Podalpske domačije. Potlej so mi odvzeli sodno varstvo, a tudi tokrat nisem nasprotoval, ker se pošteni ljudje nimamo česa bati. Potem so odvzeli volilno pravico tujcem, ki so se priselili v lokalne skupnosti, in ker nisem migrant, sem molčal. Pa so sneli še mavrično zastavo in ker ne pripadam skupnosti LGBTQ, sem tudi tokrat gledal proč. Simbolnim praporom s sijočo peterokrako zvezdo na drogu so prepovedali udeležbo na državni proslavi, a še vedno ne nasprotujem, ker med živimi ni več partizanov. Vedno bolj plitko diham in trepetam, da se nekega dne tudi sam znajdem na stadionu s puško in gorjačo za vratom, kjer me bodo učili moliti po novem. Verjetno nisem najboljše parafraziral znamenitega citata Martina Niemöllerja, vendar se ne morem otresti neprijetnega občutka, da se nam dogaja nekaj podobnega, kot se je v nacistični Nemčiji na predvečer druge svetovne vojne. Prihajajo in vedno bolj na glas plenijo dediščino porajajoče se svobode, demokracije in humanističnih vrednot. Prihajajo in grozijo vsem, ki mislijo drugače, delajo drugače, živijo drugače. Do zdaj prikrite pošasti temačne človeške duševnosti se preobražajo v zveri, da bi nam pile kri! In mi le čakamo ter nastavljamo ranljive vratove, kot da bi bili spočeti za njihovo hrano, užitek in tolažbo patološko izrojenih duš. Ne, gospe demagoginje in gospodje ideologi, naša telesa niso vaši delovni stroji in naše možganske vijuge poligoni, da se boste po njih nekaznovano podili, ko ustvarjate iz nas človeške kreature. Fašizem mogoče obeta, a človek na koncu vedno uniči pošast, ki jo je ustvaril!