Kužni sužnji


    Svet poganja pohlep. Več, še več, bistveno več, se glasijo pozivi h kopičenju dobrin. A kopičimo se tudi ljudje, proizvodno-potrošna baza. Današnje demografske politike so tipičen odraz človeške gonje za oblastjo in bogastvom. Mlini in generatorji se vrtijo, sesajo Zemljo in človeka. Prvi bo zaradi izčrpanosti klonil planet, trenutek kasneje tudi ljudje, čeprav smo slednji najbolj vzdržljiva bitja v obstoječi ekosferi. Tisti, ki se ukvarjajo z nosilno zmogljivostjo Zemlje, so si enotni, da trenutna poraba virov krepko presega meje, dopustne za naš dolgotrajni obstoj. Za nekoliko zmernejšo porabo bi potrebovali 1,7 velikosti obstoječega planeta, za življenje zahodnega sloga pa celo 3 do 5 planetov. Torej, kolaps obstoja se nam brezpogojno bliža, če bomo nadaljevali v takšnem tempu. Osebno pa sem prepričan, da če ne bomo znatneje posegli v demografijo, se bo črni scenarij začel odvijati dosti prej. Prenaseljenosti se bodo lotile epidemije in sesekljale človeštvo na znosen obseg. Gibal naj bi se nekje v razponu med 2 in 6 milijardami ljudi. Občemu blagostanju in zadovoljstvu v prid govorijo scenariji, narejeni na redkejši poseljenosti. Da se lahko nahrani človeštvo, se spreminja proizvodna organizacija. Nekoč raztresene kmetije in lokacije za proizvodnjo hrane po prostoru se organizirajo v velike aglomerate, v katerih delajo predvsem ceneni emigranti. Ti tako ne potujejo le med državami, ampak za deset, dvajset centov več na uro tudi med obrati za proizvodnjo in predelavo hrane. Ko udari bolezen, živalska trupla padajo kot za stavo in požari pustošijo polja in sadovnjake. Ostajajo le ljudje, emigranti, ki jih praktično nihče ne testira na možne okužbe in gensko mutirane viruse. Je bila covidna norija zgolj uvod? 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »