Iskanje biti

     Mogoče še kakšno leto, največ dve bom potreboval, da popišem lastno duševno strukturo. Da odgovorim na vprašanje, kdo sem in bom vedel, kam iti. Takrat naj bi posamično življenje dobilo svoj smisel. Vsaj mislim, da ga. No, če se varam, nič hudega. Ena izkušnja v življenju več. Edison je bojda opravil blizu 10.000 poskusov, preden je žarnica zasvetila. Trdil je, da si je nabral lepo zbirko ugotovitev, zakaj žarnica ne sveti. Pri meni se dogaja nekaj podobnega pri iskanju večnosti. Močno upam, da bom opravil najmanj toliko telesnih in mentalnih poskusov, preden mi zasveti "večna" luč. S tem nikakor ne mislim odhoda v božji objem. V Boga namreč ne verjamem. Sem nezapriseženi ateist. Tudi če obstaja, nisem med njegovimi privrženci. Prepuščen sem bolj ali manj sebi. No, nekoliko tudi medicini, fiziki, psihologiji … V znanost preprosto verjamem in včasih se mi zdi, da vidim tisto luč na koncu tunela; smoter, ki ga zasledujem praktično od trenutka, ko sem se zavedal lastnega obstoja. Šele kakšno leto nazaj sem ugotovil, da sem tudi obstranec, žolčni, kolerični značaj pa me spremlja že vse od mladih nog. Ne pripadam nikomur in o življenju ter večnosti ne dvomim, tudi če jo doživim razstavljen na prafaktorje, kvarke. Mogoče sem zaradi tega tudi vitalist. Vsak pravi egoist to je. Egoizem ni nič drugega kot blazna volja do dihanja. Ne služiti, ampak hoteti in v družbi podobnih zlomiti to strast po pohlepu in voljo po minljivosti. Zato je človek, ki sprejema smrt, neetičen. To je tudi odgovor, zakaj so si religije in etika nezdružljive, čemu je mladost nabita z lepoto in erotiko, starost pa s telesnim razkrojem, vulgarnostjo, puritanstvom in dvomi. Med rojstvom in večnostjo je hrepenenje in z njim kup vprašanj z brezštevilnimi odgovori. Največkrat napačnimi!