Cogito, ergo sum

 

    Znameniti stavek, s katerim je Rene Descartes potrdil lastni obstoj, še danes buri filozofske duhove. Preobračajo misli in preobračajo besede, da bi prišli do zaključka, ali s prepoznavanjem obstoja že lahko potrdimo tudi prisotnost same zavesti. Ko je izvirni francoski mislec iskal stoodstotno resnico, se je ustavil pri mišljenju. "Lahko me izdajo čuti, lahko dvomim o resničnem obstoju sveta, in o iluzijah, ki mi jih nenehno sproža hudobni demon, toda spoznanje, da razmišljam o vseh teh dvomih in se tega razmišljanja še kako zavedam, je samo po sebi dokaz, da obstajam in delujem. Le kako bi drugače lahko sploh bil prevaran?" Prevara, skozi katero dojemamo resničnost, sebe in svet, ki nas obkroža, je torej najboljši dokaz zavesti in ta nedvomno potrjuje naš obstoj. No, ljudi, ki naj bi imeli duha na ravni matematične virtuoznosti, je na Zemlji malo, vendar z vsakim desetletjem več. In če upoštevamo spoznanja, do katerih so prišli na Teksaški univerzi v Dallasu, potem se bo število bistroumnežev kartezijanske sorte le še množilo. Že danes možgani obstoječih mislecev iztuhtajo kaj novega vsak dan. Z vsakim spoznanjem je bogatejša kolektivna zavest, pa tudi prepričanje, da smo ljudje v bistvu vrsta, ki bo preobrazila žival v sebi v bližnji prihodnosti. To pomeni, da se bomo genetsko otresli lastnosti, ki jih po naravni poti ne moremo preseči. Očitno možgani že živijo to prihodnost, le še ozavestili je nismo. A če upoštevamo, da se lahko njihovi kognitivni procesi izboljšujejo praktično celo življenje, tudi v pozni starosti, potem smo očitno na sledi permanentnemu in prepletenemu razvoju mišljenja in obstoja. Merljivi boljši izidi so bili namreč zabeleženi pri jasnosti mišljenja, krepitvi samega smisla in pri čustveni skladnosti.