Butalci

     Vsi poznamo zgodbo Milčinskega, Kako so Butalci širili cerkev. Ob zidovju zunaj, kjer so posedali, so položili suknjiče, odšli v cerkev in se uprli ob zid, da bi ga potisnili navzven. "Še škorenj se razširi, če ga raztegneš na kopitu," so modrovali, "pa se ne bi zidovje." Potili so se in bentili. V tistem času je prišel mimo tat, pobral suknjiče in urno zbrisal daleč proč. Proti večeru so se na moč upehani odpravili ven, da bi še od zunaj videli svoje delo. "O, madona, preveč smo potisnili," je modroval župan, "suknjiči so nam ostali spodaj." Omenjena butalska prigoda me na moč spominja na sedanjo vlado in njen interventni zakon. Oprli so se namreč v vse štiri stene Podalpske domačije in zdaj se napenjajo na vse pretege, da bi razširili omejeno domovino. A medtem bodo zviteži pobrali, kar je vrednega v njej. Najprej bodo odšli talenti, za njimi delavci, ker ne bo delovnih mest, nazadnje še kmetje in obrtniki, ker ne bodo imeli komu prodajati, državo pa bodo požirali dolgovi. Na kraju krajev bo Podalpska domačija dejansko dovolj široka za vse v njej in tudi za turiste in antropologe, ki bodo hodili občudovat nazadnjaško starodobno kulturo izgubljenih priložnosti. Postali bomo eksotična bitja v rezervatu in pojavil se bo nek drug Milčinski, ki bo popisoval našo "naravno bistroumnost". Dežela priložnosti je Indija Koromandija znanja! Namesto cerkva moramo širiti inštitute, fakultete, laboratorije ter hkrati reševati bivanjsko prenatrpanost prebivalstva. Zato je uvedba progresivnega davka na premoženje edina zgledna rešitev. Kakšne kapice neki le? Potrebujemo znanje, zamisli, izume in ustvarjalno populacijo. Izkoriščevalci tujega dela in stisk naj si kar poiščejo boljše in cenejše življenje drugje. Domovina jih vsekakor ne bo pogrešala!