Pohodi za ideologijo

     Vse te "pohode za življenje" bi zlahka preimenovali v ideološke spektakle. Spoznanje, da je v humanističnem svetu, kjer je znanost edino etično merilo, vedno manj prostora za boga, nekatere ljudi spodbuja k verski nestrpnosti. Ja, pohodujejo za življenje doma doječih mamic in malčkov, ki naj bi bojda morali imeti oba starša, očeta in mater, a pozabljajo na vse tiste trpeče, ki jim sadove božje ljubezni trgajo iz trebuha granate. Za kakšno življenje oziroma čigavo pohodujejo ti empatični daltonisti? Koga le želijo prepričati zagovorniki staropisemske dediščine, ko so enkrat na strani blastocist, drugič pa v protimigrantskih zborih pozivajo k izgonu pripadnikov drugih ver, zgolj zato, ker drugače častijo Boga? Na eni strani tako želijo obdržati ženske v žakljih, na drugi trdijo, da so jih iz njih osvobodili, a kljub temu vztrajajo pri njihovi vlogi razplodnih vreč in gospodinjskih avtomatov. Mogoče so se ljudje ločili po običajih in slogih oblačenja. Večina tako ali drugače ni razumsko vešča, da bi prepoznavala filozofske razlike in odtenke vere, ki ji pripadajo. Samo Bog je za vse enak. Na eni strani poveličuje, na drugi kaznuje. Absurdno kaznuje tiste, ki vanj slepo verjamejo, vse druge nagrajuje. Nekje sem prebral, da je najbolj milostno bitje, saj sprejema vse, ne glede na grehe in grešnost. Kako lepo! A prebral sem tudi izjavo nekega ministra, ki je dejal, da je tudi njegova žena migrantka, pa se prav nič ne razburja, ker ne bo imela volilne pravice. Očitno je spoštovana gospa soproga nema ali pa jezika podalpske domačije ne obvlada najbolje, da nam njene misli tolmači njen mož. In dokler bomo imeli takšne ministre, se nam očitno ni treba bati, da bi pohodi za ideologijo in verske resnice postali preteklost, saj so najboljše orodje demagogije. God Bless America!