Nazadnjaštvo ante portas


     Nazadnjaštvo v svoji najbolj preprosti obliki ponazarjajo vera, družina, domovina. No, pred nekaj tisoč leti je bila ta domovina votlina. Danes pa so to bivalne škatle, v katere zapiramo lastne frustracije. Nekega bistvenega napredka očitno ni, bi verjetno rekel pokojni Ekrem Jevrić, avtor znamenitega stiha: "Kuća, pos'o …" In prav na tem razmerju se ujame naša sreča v past, fetišizacija dela pa je kriva, da se vrtimo v začaranem krogu večnega pomanjkanja in hrepenenja. Če nekoliko bolje razmislimo, je nazadnjaški trikotnik vera, družina, domovina svojevrsten oklep, vsak od omenjenih pojmov pa okovje, ki nas priklepa, da se ne iztrgamo iz utesnjenih vrednot, ki so naša telesna in duhovna ječa; "Tower", bi rekli stari Londončani. V omenjenem trikotniku se razmnožuje tudi nazadnjaška vest, ki še zdaleč ni zavest. Razlikujemo ju po občutku krivde. Zavest ga vsekakor ne pozna, saj je osvobojena subjektivnih domnev, odgovornosti in etike. Zavest je preprosto vedenje. Napredni mu sledijo in ga krepijo, nazadnjaki pa se z vsemi silami, tudi z moralnimi očitki, trudijo, da bi kolesja obrnili v nasprotno smer. Zanje pomeni kakršenkoli napredek, še posebej v pogledu demokratizacije družbe in osvoboditve posameznika, uničenje "institucij reda". Slednje so, ker skrbijo za nadzor, poslušnost in izkoriščanje, varuh neenakosti. Zato bi bil še kako dobrodošel kakšen vihar, ki bi jim snel strehe. Za nazadnjake je pomembnejše, kje in kako bodo ljudje pokopani, ne kje in kako bodo živeli. Bomo po spodbudnem 20. stoletju znova odprli vrata jamskim nostalgikom in se pokorili kulturi, ki ne preseže občutkov znamenite Altamire ali pa se bomo gensko pomlajeni čvrsto pognali med zvezde?

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »