Odpuščanje

     Kaj, zaboga, to sploh je? Če namesto zamer razumemo sebe in druge, odpuščanje ni potrebno. Oziroma niti slučajno ne pričakujem, da mi bo kdo kaj odpustil ali da bi moral zaradi njegovega dejanja čutiti kakšno olajšanost, še manj hvaležnost. Po prepričanju sem ateist, brezvernik, bi rekli muslimani, brezbožec, katoliki, zato so tudi določena etična dejanja zame čisti nesmisli. Recimo, odpuščanje je vsekakor eno izmed takšnih. Če bolje pogledamo, vidimo, da gre pravzaprav za priznanje moralne pravice nekomu, da manipulira s tvojimi dvomi in se ugnezdi v tvoja čustva. Sam pa se sprašujem, sem res dolžan nenehno premlevati, ali so bila moja dejanja sprejemljiva za druge ali zadostuje lastni moralni čut, s katerim presojam o svojih izbirah in odločitvah. "Pri šestdesetih zapustil ženo, ker je želel otroka z mlajšo," berem. Ja, res, zgražanja vredno dejanje, kot da bi svoboden človek ne imel pravice do lastne izbire. Ali pa takšna pravica z vidika sebičnega prava morda ne obstaja? Prav tako ne razumem, zakaj bi moral soditi in obsoditi neke povojne poboje? Še posebej ne, ker tisti, ki se sklicujejo na božjo pravico in blagoslavljajo domala stoletje stare kosti po grapah, zavzeto prikimavajo genocidu dobrih 2.300 kilometrov proč. Kaj le bi že morali takšni dvoličneži odpustiti moji napredni usmerjenosti, ko pa sami zagovarjajo reševanje mednacionalnih sporov s poboji, z izvensodnimi, neusmiljenimi množičnimi usmrtitvami. Ne nekih borcev, teroristov, vojakov, ampak neoboroženih moških, žena in otrok. In potem ti dvoličneži meni govorijo o odpuščanju, ko hkrati pustošijo po deželi z maščevalno psihopatologijo. Vsekakor jim njihovih blodenj ne zamerim. Vem, da bolan človek potrebuje predvsem razumevanje.