Dan državnosti

     Prazniki mi že dolgo ne pomenijo nič. Državnih proslav se ne udeležujem, jih ne gledam, ker se mi zdi, da se na njih ponavljajo tako ljudje kot besede. Zmeraj eno in isto trkanje po prsih, pripisovanje zaslug in žuganje nasprotnikom. Človek mora živeti po taktu, ki ga narekuje aktualna politika, drugače ga ni. Pa trdijo, da smo neodvisni in svobodni. Utopija je naša prihodnost, bi lahko rekli. V obstoječem svetu samo kakšno pleme iz zelenega pragozda ali nekoliko usekan puščavnik lahko živi nepovezano. Ostali smo pripeti na spone globalizma, pripadamo različnim skupnostim, skupinam, interesom. Dejansko smo dosegli stopnjo vzajemnega tveganja, ko metulj z mahanjem kril na eni strani sveta povzroči vihar na drugem koncu. Ni treba, da poznamo kvantno mehaniko, da vidimo, kako prepletene so usode Zemljanov. No, tudi drugače me kvazi artisti ne spravijo, da bi nepremično sedel, zrl v dogajanje in ploskal ljudem na vrvicah. Svoboda se ne udejanja na takšnih prireditvah in na njih praviloma ne srečuješ pravih ljudi. Rokuješ se z maskami in nazdravljaš s skopljenci. Državnost je zavest. Oblikuje se nekaj stoletij; največkrat s krvjo tistih, ki praznika potem nikdar ne slavijo. Toda sodobne razmere me vedno bolj prepričujejo, da narodnost in nacionalna država zaostajata za prihodnostjo. Da sta le umetni tvorbi lastništva nad določenim ozemljem, prepuščeni na milost človeških, vremenskih in plenilskih tokov. Ne vem, zakaj bi domovina ne bila tam, kjer se posameznik dobro počuti, in čemu bi le moral biti nekomu hvaležen, da lahko užijem kos zemlje, čeprav sem se na njem rodil? Celo vesoljskim meteorjem pripadajo metri, ki so jih osvojili s trkom. Država je entiteta privilegijev in prav nič več!