Peta kolona

     Ko se je Francova kolonialna vojska izkrcala in krenila proti Madridu, je general Emiliu Moli v radijskem nagovoru leta 1936 rekel, da proti mestu korakajo štiri kolone, peta pa je v mestu samem. Zaradi sporov znotraj republikanske armade ob koncu vojne marca 1939 je obramba Madrida razpadla. Frankistični agenti, ki so do takrat delovali v ilegali, so prevzeli ključne taktične točke in Francovi vojaki so vkorakali v Madrid praktično brez odpora. Od takrat izraz peta kolona ponazarja skrite, ilegalne pristaše, ki pomagajo močnejšemu zavojevalcu streti odpor s podtalnim delovanjem in gverilskimi napadi. Delovanje takšne potuhnjene vojske še kako občutimo pri nazadnjaškem naskoku na demokratične ustanove in vrednote. Predstavljajo jo verujoči, ki se udeležujejo verskih obredov. Njihovi pastirji že po naravi poskušajo nadzorovati človeško življenje od spočetja do smrti. Kaj pa so sveti zakramenti drugega? Pravijo, da so pomoč, hrana in vir božje milosti za življenje tukaj na zemlji. No, tudi posmrtno se še da dobiti kakšen plačljiv odpustek. Vera in avtoriteta sta krili istega ptiča, ki kljuva človeško drobovino. Nazadnjaštvo je smer osebnostnega razvoja, s katerim priznavaš pripadnost in ponižnost obema. Človek praviloma lahko izbira le med bogom in svobodo, med totalitarnostjo in demokracijo, med humanizmom in teologijo. Tretje poti ni. So zgolj pasti, v katere se lovijo bodoči petokolonaši. Saj veste: "Zakaj me preganjaš, Savel?" In Savel po kratkotrajni slepoti spregleda kot Pavel, pri čemer zgolj zagrizenost menja stran, a še naprej ostaja neizprosna. Podobno se je tudi Cerkev lotila neizoblikovanega, šibkega človeka in ga pod izgovorom zbliževanja z bogom spreminja v politično orodje, ki ji potem podarja otoke, gozdove, denar in privilegije.