Digitalna lobotomija

 Različni kognitivni znanstveniki kar tekmujejo, kdo bo bolj onečastil splet in njegovo ponudbo ter mu pripisal večji vpliv na razgradnjo razuma. Ob tem pa največkrat pozabljajo na pomen same informacije ter njen neposredni vpliv na možgansko strukturo in miselne procese. Ja, informacija je ključna za razumevanje okolja in okoliščin in možganom je presneto malo mar, od kod bite zajemajo, da jih vgrajujejo v miselne procese. No, splet ni zgolj največji ponudnik védenja, ampak tudi odpadkov, ki se kopičijo z obdelovanjem informacij in množenjem. Vendar slednje niti najmanj ne vpliva na kognitivni proces dojemanja in spoznanja, tudi ob napačnem védenju. Logična presoja se namreč nenehno dogaja, in to ne glede na vrsto informacij, največkrat pa na napake opozarjajo izkušnje.  Šele nekaj desetletij se učimo obvladovanja spletnega življenja. Že zato ne moremo kar povprek trditi, da nas informacijska preobremenjenost poneumlja. Sam namreč opažam, da ljudje, ki so nekdaj prisegali na zdravo kmečko pamet in niti pod prisilo niso vzeli kakšnega čtiva v roke, vedno pogosteje posegajo po naukih s spleta. Berejo, poslušajo, gledajo, primerjajo, preden gredo na njivo, v hlev, na letalo ali v trgovino. Zato ne gre kar tako izpodbijati Flynnovega učinka, ki je dokazoval, da s tehnologijo, izobrazbo, ob boljši prehrani in zdravstveni oskrbi ter z manjšimi družinami narašča povprečna inteligentnost, in to kar za 3 točke vsako desetletje. Elektronske in digitalne tehnologije že same po sebi zahtevajo bistveno višje znanje in bistroumnost za njihovo uporabo, pa naj gre za preprosto obveščenost ali košnjo trave. Tudi če z njimi razvajamo lenobo, vzburjajo senzorične sisteme, ključne za dojemanje okoliščin in sveta okrog nas.