Zajebati internet

 

    V zadnjem času vedno pogosteje poslušamo, kako ta ali ona vlada poskuša omejiti dostop mlajših do družbenih omrežij, kot so TikTok, Instagram, X, YouTube, Snapchat, Facebook … V Avstraliji, kjer so takšno zakonsko prepoved lansirali že pred dobrim poldrugim letom, so upravitelji omrežij ukinili že blizu 330.000 računov. V kratkem ji bodo na seznamu "informacijske prohibicije" za mlade sledili tudi Grčija, Ciper in verjetno kar cela EU. Super! Glede na to, da je z obstoječimi metodami dokaj težko ugotoviti dejansko starost obiskovalca omrežij ali pa nadobudna mladež uporablja šifrirane komunikacije in VPN (navidezne zasebne mreže), kjer je praktično nemogoče določiti lokacijo, se največkrat izognejo prepovedim dostopa, ki velja za mularijo v posameznih državah. Kot zagrizen libertarec bi praviloma odločno nasprotoval takšnemu tehnološkemu paternalizmu. A mu ne! Izkušnje so me namreč naučile, da so pravzaprav prepovedi tiste, ki urijo in krešejo naše možgane. Na področju spletne uporabe so tako rekoč še posebno dobrodošle, saj bodo mnoge mlade opremile z dodatnim znanjem in jih izurile, kako se uspešno izogibati elektronskemu nadzoru, ki nam ga obetajo. Pravzaprav nas bodo takšni nesmiselni hinavski in nazadnjaški ukrepi zavihteli čez zid zaplankane zanikrnosti. Žalostno je le to, da bodo mnogi življenjsko kariero začeli v ilegali in nezakonito. Toda če je to pomembno, da ohranimo telesa in duše izven vsesplošnega nadzora, tudi delovanje na temni strani spleta ni napačno ali škodljivo. V družbi predpisanega smotra, v katero vstopamo, bomo morali biti pripravljeni na mnoga presenečenja virtualnega podrejanja, zato je prav, da se že od mladih nog naprej učimo, kako se mu izogniti!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »