Čistunski makartizem


     Občutek imam, da se zatekamo v nekakšen čistunski makartizem. Makartizem je dobil ime po zlobnem ameriškem senatorju Josephu McCarthyju, ki je uprizoril znameniti lov na komuniste v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Neutemeljene obtožbe, zastraševanje in črni seznami so bile ključne značilnosti "demokratičnih" čistk v ZDA. Država, ki sebe razglaša za največjo demokracijo na svetu, je potrebovala krepkih šest let in na stotine uničenih ljudi in karier, preden je obsodila psihopatoško početje bolnika McCarthyja in njegovega odbora. A kot je videti, je makartizem kot način neupravičenega pogroma preživel. Tokrat gre za čistunstvo oziroma vprašanje, kako očistiti sramu osebe, ki so se predajale spolnemu razvratu v različnih obdobjih življenja. Videti je preprosto makartistično. Obtožiš tistega, ki ti je omogočil užitek, dobro zabavo in še zaslužek. No, proti zaslužku pravi nazadnjaki nimajo nič, nasprotujejo pa užitku in dobremu počutju, ki nasprotujeta njihovemu pogledu na moralno čvrstost. Le kaj bo še ostalo nazadnjaškim zavrtežem, če spremenimo razvrat v javno sprejemljiv način življenja? Bolna duša namreč potrebuje zakotja, v katerih se s strahom predaja "smešnim" igricam in si potem "moralno neokrnjena" znova nadene masko nravnega sodnika, da potolaži ožjo frigidno—impotentno okolico. Zato tudi udeleženci razvratnih orgij, čeprav gre največkrat za običajno skupinsko ali nekoliko nenavadno posamično "telovadbo", tako hitro dobijo nravstveno zaščito in si nadevajo spokorniški videz. Za grehe tuje naslade pa postajajo krivi Epsteini, Weinsteini, Rupniki, Daedonete, Cherwitzete, ker so z užitkom trpinčili ljudi, da so si lahko do mile volje polnili riti in denarnice. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »