Ljubiti sebe

 

    Dolgo časa sem verjel, da me ženske, s katerimi sem si delil čas, resnično ljubijo. Šele pred kratkim in precej pozno se mi je posvetilo, da ne ljubimo drugih zaradi njih, ampak nas samih. Človeška razmerja niso zasnovana na altruizmu, ampak na čistem egoizmu. Vedno gledamo in razmišljamo, kaj bomo z določenim odnosom pridobili in kaj izgubili. Rezultanta teh pomislekov je potem odločitev, naša in oseb, ki so z nami. Zato se redko vračamo v naročja, iz katerih smo utekli, nam presedajo. Če bi stvari delali iz ljubezni do drugih, bi jim ustregli, ko vidimo, da trpijo, nas potrebujejo, mogoče celo pogrešajo, si ne predstavljajo življenja brez nas. Toda ne, vztrajamo pri sebi, pri novem razmerju! Ker ljubimo zgolj sebe, ker nenehno preračunavamo koristi, zakaj bi si z nekom delili prostor in čas. Poglejmo si samo nasilna razmerja, pri katerih je sebičnost pregnana do skrajnosti. Ljubosumje vsekakor sodi mednje. V variacijah bi ga lahko ocenjevali v njegovih fazah stopnjevanja med 1 in 10. Oziroma v njegovih lahkotnih odtenkih, ko partnerja opozarjamo na zvestobo in zaupanje, v najtežjih primerih pa razmerje zaključi umor. Toda, če bolje pomislimo, čemu le bi bili nekomu zvesti. Čemu le bi nekomu pripadali; nekomu drugemu razen sebi? Človek, ki izraža takšne potrebe, nam ne priznava pravice do lastnega odločanja, do lastnega razuma, razmišljanja. Zanj smo zgolj predmet, stvar, telo, ki služi njegovim potrebam, reč, ki jo lahko po lastnem preudarku tudi ubije! Zaradi otrok se v razmerju popolnoma nič ne spremeni, mogoče so le cilji nekoliko bolj soznačni in hlinjenje povezanosti je močnejše do določenega trenutka. Ljudje, ki enakopravno rešujejo vprašanja sobivanja, namreč ne izrabljajo otrok za lastno premoč!