Terapevtski avtobus

 

    Predstavljajte si enega izmed ljubljanskih "zelencev". Trola je polna. Mladi sedijo, starejši pa se držijo za ročice in pozibavajo sem ter tja. "Noro!" si mislite. Mar res? Izkušnje Nasinega laboratorija, ki se ukvarja z gibalnimi težavami astronavtov ob vrnitvi v težnostno stanje, spominjajo prav na to noro zeleno trolo, ki mlahave potnike prevaža z enega na drugi konec Ljubljane. Pravzaprav ni boljšega načina, poleg lovljenja trupa zaradi poskakovanja vagonov po tirih, da ljudje utrdijo in stabilizirajo hrbtenico ter se hkrati znebijo pogostih bolečin v spodnjem delu hrbta. Posturalne mišice postanejo presneto aktivne prav ob takšnem potresavanju in izzivanju ravnotežja, ležijo globoko v trupu, ob vretencih. Podoben učinek dosežemo tudi, če se prestopamo z ene na drugo nogo ali potresavamo, kot bi nas nekam tiščalo. Govorimo o mišicah, ki skrbijo za stabiliziranje trupa. Od tu naprej je vračanje človeka na pohodniške poti manj težavno. Zanemarjanje vzravnane drže in pospešene hoje pa nas lahko precej hitro posede na rit, s katere nas ne dvignejo niti zamenjani kolki in operirana kolena. Lenost je v starosti največja prijateljica pogube. In ko se ji pridružijo še težave z betežnostjo, je življenje praktično izpolnjeno. S presedanjem na "nori" avtobus torej ne izgubimo dosti. Si pa lahko krepko izboljšamo počutje in povečamo avtonomijo gibanja. Ključ ni v kratkem, močnem krčenju mišic kot pri dvigovanju uteži, temveč v krepitvi sposobnosti, da multifidus in transversus abdominis ostaneta blago aktivni dalj časa, recimo ko stojimo, sedimo ali premikamo roke in noge. To pa dosežemo s prebujanjem nevromišične povezave. No, pa smo spet pri avtobusu, v katerem starejši odstopijo sedež mlajšim!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »