Razpad heteronormativnosti

    Če imaš partnerja, to ni več dosežek. Vprašanje je, če je sploh kdaj bil, ali pa je šlo zgolj za heteronormativni pogled na človeška razmerja. Binarnost spolov, ki predpostavlja, da obstajata le dva, nasprotna spola: moški in ženski. Seveda je njuno razmerje komplementarno, dopolnjujoče, saj se njuni vlogi v družbi dopolnjujeta. Ženska za štedilnikom, obdana z gručo otrok, moški v službi in gostilni, je značilen primer takšne komplementarnosti. No ja, in k spodobni heteronormativnosti sodi še "sveta" družina oziroma večna pokora, ki se kaže kot obsojenost na istega partnerja in to, ne oziraje se, kako so se z leti interesi razšli. S potico in posteljno veselico enkrat na mesec se ne da več reševati zakonov. Vedno več je mladih žensk, ki, ko enkrat prebolijo krizo hormonske prevare, ostanejo same in se s tem tudi pohvalijo na veliko na tako imenovanih družbenih omrežjih. Če so nekdaj objavljale slike svojih "kužkov ali mačotov", zdaj zameglijo njihov obraz in sporočajo, da je oseba poleg njih brez pomena in značaja. Zgovorno! Precej bolj, kot če bi fotografij sploh ne objavile. Heteroseksualnost ni več merilo dostojnega spolnega užitka. Daleč od tega! Je samo še biološko dejstvo za spočenjanje in rojevanje otrok, ki pa se ga ženske vedno bolj otepajo. Preprosto nočejo biti več del demografskih projektov, v katerih rojevajo bodočo topovsko hrano in si prostovoljno nadenejo zanko okrog vratu. Ponosne, da so same in da se lahko predajajo tako heteroseksualnim kot homoseksualnim in skupinskim užitkom, je šele začetek transspolne revolucije, ki se nam obeta. Čemu ne zamenjati spola in vsaj nekoliko občutiti usodo, ki prihaja z njim ter se potem odločiti, kam resnično sodimo.