O nesmrtni duši

 

    "Ko dajemo človeškim otrokom prednost pred odojkom, hočemo verjeti, da to izraža nekaj globljega od ekološkega razmerja moči. Verjeti hočemo, da je človeško življenje v nekem oziru res več vredno," pravi Yuval Noah Harari v svoji knjigi Homo deus, na mestu, kjer govori o "človeški iskri". Drži, da je človek najmočnejša vrsta na svetu, toda ali to tudi pomeni, da je naše življenje večvredno od živalskega; recimo od kitov, levov, delfinov, konj, prašičev? Ne nazadnje smo del obsežnega ekosistema, brez katerega nikakor ne moremo preživeti. In če bi sledili analogiji, da ima močnejši tudi več pravic nad usodo šibkejših, potem bi lahko preprosto prikimali Američanom in Izraelcem, ko neusmiljeno rušijo, pobijajo in pohabljajo po Bližnjem vzhodu. Očitno smo se ljudje sami odločili, čigava življenja so več vredna oziroma pripadniki katerih vrst imajo več duše od drugih. Namreč, zgolj duša je tista, ki nekaj šteje pred Bogom; vsaj pred krščanskim. Telo propade, a duša preživi. Ni pomembno, kje. V peklu ali nebesih, v neskončnem trpljenju ali v blaženosti v raju? Toda če duša preživi telesni propad, z njo preživijo tudi druge njene lastnosti, od hudobije naprej, da ne naštevamo vseh. In Božja je potemtakem tako vseprežemajoča ljubezen kot tudi uničevalni gnev. Ali ima tako nepopolni Bog sploh še smisel v našem obstoju? No, naj nekoliko potolažim razgrete upe, ki se gnetejo okoli večnosti. Če je teistično pojmovanje sveta vsa ostala bitja obsodilo na posmrtni propad, tudi v najbolj sodobnih laboratorijih, kjer so pregledali vsak košček naših teles in temeljito razčlenili razumski proces, niso našli ničesar, kar bi lahko poimenovali "človeška iskra".