Samouboj

 

    Je človeški samouboj programiran? Čeprav takšno spoznanje sila težko sprejmemo za veljavno, je vedno več dokazov, ki vprašanju pritrjujejo. Doslej smo smrt jemali kot nekaj običajnega, nekaj, kar pritiče življenju oziroma njegovemu koncu. Toda bolj ko spoznavamo notranje procese in gonila, ki jih ženejo, bolj je jasno, da se v določenem trenutku sproži zanka, ki te zadrgne. Pri usmrtitvi sodeluje na tisoče beljakovin. Najprej ti pokvarijo razpoloženje, potem spravijo v nered presnovo in ti zjebajo življenje, da ga tisoč zdravnikov ne zna več spraviti v red. In zakaj samouboj, če pa gre v bistvu za naravni proces? Končno dejanje je namreč v dobršni meri odvisno od nas samih, od zavestne predaje. "Sit sem vsega tega trpljenja brez upanja in pričakovanj, da se lahko življenje še kako drugače obrne," si človek reče. Kmalu po tem se poslednja sodba tudi dejansko izpolni. Nekaj tisoč beljakovin se po odločitvi združi, da popravijo vso to zmedo in sprožijo entropijski proces; red, ki se konča v neredu, v razpadu, silni pojedini, ko drobni organizmi in mikrobi dobesedno tekmujejo, kateri si bo najbolj opomogel na tvoj račun. Zdaj so na seznam samoubijalskih starostnih procesov dodali še razgrajevanje hematopoetskih matičnih celic, zaradi česar oslabi imunski sistem in se prekomerno namnožijo mieloidne celice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da se v starih pretaka nezdrava kri. In zato so v prvi vrsti krive beljakovine, ki bi v bistvu morale poškodovano celico ubiti, a ji prizanesejo. Poškodujejo le njene mitohondrije in jo s tem dejavno oslabijo ter preprečijo obnovo. No, ja. Če bi šlo le za beljakovino MLKL, tako pa skrbi za kolaps še nekaj tisoč drugih beljakovin, medtem ko jih nekoliko bolj poznamo le nekaj deset.