Pripadnost

 

    Ja, kaj je pripadnost. Včasih sem vedel, danes je ne poznam več. Sem se pač osvobodil ene izmed manipulacijskih ukan, s katerimi nas držijo pod nadzorom. Nekoč sem pripadal delavski državi, Titu, partiji, revoluciji in to še kako vzneseno izkazoval. Potem sem ponosno pripadal slovenstvu. Tudi v moji zadnji službi so hoteli, da bi jim pripadal, pa sem jih poslal k vragu. Očitno sem dozorel! Mogoče nekoliko prezgodaj, da bi me razumeli, zakaj sem odklanjal podpisovanje raznih protikorupcijskih klavzul, s katerimi naj bi se zavezal poštenju. Ves čas so terjali od mene, da nekomu pripadam: staršem, šoli, tovarni, družini, stranki, društvu, političnemu mišljenju, cepilcem, družbenemu prepričanju, zdravstvu, lastnim otrokom, Johanci …, dokler nisem spoznal, da je svoboden in srečen lahko zgolj človek brez pripadnosti. Takšnim spoznanjem je pač starost namenjena. A večina jih še vedno misli, da gre za osmišljanje nekakšne življenjske bilance. Noro! Življenje samo je namenjeno spoznanjem, in ne zaključkom. Bilance naj sestavljajo drugi. Računovodje, pogrebniki, tajne službe, dediči, opeharjeni. Tako je, ko ne pripadaš nikomur! Preprosto ne veš, kaj se spodobi in čemu se je treba izogibati. Ne izteguješ rok proti razbitemu oknu avtomobila, ki se potaplja. Prav tako tudi ne ležeš v grob, ko vsi mislijo, da bi se moral stegniti. In seveda, nikakor se ne slikaš za hrbtom ljudi, da vedo, čigav si. Človek je ustvarjen, da pripada zgolj sebi. Kadar drugim, je zmeden, prevaran, razočaran. Komu le so pripadali ljudje, ki so golih prsi vstali izza barikad in jurišali na bajonete pred sabo? Če bi komu, bi se tresli za hrbti hrabrih, ne pa da so bili med njimi. Podobno jurišajo svobodnjaki in to brez zakonov, ki jim podarjajo za odstotek cenejše življenje!