Prosti čas ni za nas

 

    "Spremenila bi učni sistem tako, da bi otroci večino šolskih stvari opravili v šoli in bi bil prosti čas res prost," razlaga Urška Bačovnik Janša na straneh revije Obrazi. Prezaposlenim staršem bi vsekakor ustrezalo, če jih po ustvarjanju dobička in žrtvovanju za druge ne bi doma čakala še vedoželjna mladež. Urška je zdravnica in zdravniki vsekakor sodijo med razprodano kategorijo, zato je njena izjava več kot na mestu. A očitno Urška po tihem opozarja še na nekaj drugega. Na obremenjenost staršev, ki v boju za ljubi kruhek in ambicije pozabljajo na "sveti" naraščaj. Po njenem bi moral nekdo drug prevzeti vlogo "ljubeče" matere in očeta, da bi otroke spravil do kruha, kot smo rekli včasih. "Ljubeče" sem namenoma postavil pod narekovaj, da opozorim na posebno vlogo, ki jo imamo sesalci pri vzgoji potomstva. Živalski mladiči in človeški otroci preprosto potrebujemo ljubeč in varen objem, da se ne razvijemo v asocialna, odtujena bitja. Iz izkušenj vem, kako sem poštevanko osvojil v enem popoldnevu v varnem, domačem okolju in je vse do danes še nisem pozabil. Šlo je za preprosto igračkanje z gumbki, fižoli, kockami in grozdi. Kaj takega v šoli zaradi vzdrževanja reda ni izvedljivo. Pa še nekaj! Znanje ne nastaja in se ne prenaša zgolj v učnih ustanovah. Če bi bilo tako, bi teorija o vseživljenjskem učenju, kjer ima vedno vidnejše mesto samoizobraževanje, ostala samo pri teoriji. Tako pa znanje napreduje s svetlobno hitrostjo. Nabiranja izkušenj, znanja in spoznanj preprosto ne moremo omejiti na okolje in čas. Vsaka nova snov se najbolje utrdi s ponavljanjem in s preoblikovanjem nevronskih povezav med spanjem ali globokim počitkom. In hvala bogu, dobili smo umetno inteligenco! Prosti čas pa …?  

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »