Naprej zastave slave

 

    Včeraj je bila spet ena tistih državnih slovesnosti. Govor, recital, zbor, nekaj udarne pesmi in kruta resnica. Že osemdeset let zremo v prežvečeno scenografijo in ob vsem skupaj bi se morali počutiti sila ponosni in zavedni. Kretenizem neizvirnosti in anahronizem. Očitno smo oboleli za ustvarjalno impotenco. Proslave, ki se posvečajo preteklosti, so že zdavnaj preživete zgodbe. Pa naj nikakor kdo ne misli, da imam kaj proti osvobodilni fronti ali NOB. Še zdaleč ne! V mojem srcu imata pojava izjemno visoko vrednost. Le da ju ne ocenjujem z zornega kota nacionalne osvoboditve, ampak predvsem kot manifestacijo svobodoljubne zavesti in volje. Režim narod hitro pokori. Ne zlomi pa posameznikov, ki verjamejo vase. To lahko spremljamo povsod po svetu: Iran, Rusija, Palestina, Severna Koreja, ZDA, Madžarska. Kolektivno sledi posamičnemu. Le redko je obratno. Če bi kaj takšnega dejansko obstajalo, kot je na primer kolektivna zavest, zagotovo ne bi bilo genocidnih dejanj in surovega raketiranja mest. Tako pa norec na strehi! In z nje ga lahko potegne le drug norec, ki se ne ozira kaj dosti na obča pravila in zakone za zatiranje individualnosti. No, in takšnih proslav, da bi slavile slednjo, pravzaprav ni. Je pa še kako opazno pomanjkanje izvirnosti, pa tudi priznanje in čaščenje svobodne volje. Kolektivna volja vsekakor ni svobodna. Kolektivno je prisila, so posamezniki, ujeti v pravila. In prav v tem pogledu sta se izkazali osvobodilna fronta in NOB. Ko večina ljudi ni bila sposobna dojeti, da obstaja še kakšna volja, razen volja premoči, se je svobodnjaški duh posameznikov združil v zmagovito silo, v organizacijo, ki je oblikovala izvirno gospodarstvo in vojaško strategijo. Mi pa to edinstveno družbo slavimo s sedminami!