Lebdenje na krilih strahu

 

    Je samo življenje res vredno toliko, da smo zaradi strahu pred smrtjo pripravljeni na betežno propadanje v kakšni od ustanov za starostnike? Prepričan sem, da ne. Pa ne da bi državi prihranili kakšen groš, ki jih drugače velikodušno namenja za počasno človekovo ubijanje. Danes medicina lahko vzdržuje življenje na nitki še precej časa, ko to že izgubi vsakršno vitalnost. Kdaj dejansko postanemo distopične lutke na aparatih, je verjetno eno težjih ontoloških vprašanj. No, a preden dokončno pademo v naročje drugih, da nas potem obravnavajo kot golo zakonsko pravico, je kar nekaj stopenj in dogodkov, ki nas spreminjajo v omejena bitja. Bolj ali manj gre za programiranje pogubnega razmišljanja. Poteka že od naših ranih dni pa vse do "totentanza". Namesto da bi življenjske baterije adrenalinsko polnili, nas z nenehnimi opozorili odvračajo od bivanjskega smisla. Po trideset postanemo dobesedno zasvojeni z zdravjem. Periodično nam merijo tlak, holesterol, kisik, druge krvne kazalce, delovanje srca, preiskujejo možgane, drobovje, nevrone …, da bi nas le prepričali, da se naše telo kvari. In kdor omenjeni preventivi nasede, je pri petdesetih že na pol invalid, oborožen z brošurami o zniževanju tega ali onega parametra in z opozorili o odrekanju. Pazite! Ni dobro za pljuča, srce, jetra, ledvice, možgane in tiča. Življenje, ki je praktično odvisno od gibalne dinamike, postaja umirjeno, omejeno, presneto dolgočasno in predvidljivo. Pravzaprav se ga bojimo. Bojimo se gibov, hitrosti, vsega, kar nam dviguje utrip in povzroča pulzirajoče sence. Trepetamo, da nas preveč nepričakovane energije ne bi sklatilo in vpisalo med bivše. Trepetamo in upamo, da se le priplazimo do postelje, v kateri bomo lahko nespodobno izdihnili!