Praznično rolanje

 

    Ko sem se pred kakšnim desetletjem na meji šestdesetih soočil s hudimi bolečinami v nogah, kljub temu da sem redno naskakoval dinarske, alpske in karavanške vrhove, sem bil še vedno prepričan, da gre za prehodno motnjo. A razdalje, ki sem jih lahko prehodil, preden so me zaustavile bolečine v nogah, so bile iz meseca v mesec krajše. Nič več nisem sešteval kilometrov. Obupan sem meril metre, in če bi živel v kakšnem mestu, bi verjetno telesno neprijetnost lajšal s postajanjem pred izložbami zato, da bi prekril gibalno omejenost pred drugimi. Kmalu sem se podučil, kaj je narobe. Na voljo sem imel dve poti. Ali stopim v vrsto čakajočih na ambulantne preglede ali pa se trajno odrečem kajenju in čaščenju jedi, ki so običajno polnile mize zgolj za velike praznike. Medtem ko me holesterolni priboljški še danes zvabijo v prehranske pregrehe, sem tobak odložil. Se pa strinjam, da se zasvojenosti ne da ozdraviti. Lahko se le osebnostno okrepiš in zlodeja držiš na štriku. Globoko prikrita strast in hotenje v duševnosti sta namreč močnejša od groženj, s katerimi nas poskušajo odvrniti od užitkov. Čeprav izbruhneta le ob določenem vonju, okusu, kakšnem čustvenem spominu, lahko človeka v trenutku vrneta v krog odvisniške obsedenosti. No, k sreči gre le za kratkotrajne napade, ki pa hitro izzvenijo v nenaklonjenih okoliščinah. Deset let po pekočih postankih lahko znova tečem. Mravljinčastih ritnic in toge medenice se niti ne spomnim več dobro. Proučujem načine za krepitev gibalnih in miselnih sposobnosti in porajajo se nova pričakovanja. Nočem deliti nasvetov. Želim le, da bi tudi drugi občutili, kako obetavno postane življenje, ko se spopadeš z lastnimi razvadami in privzgojenimi strahovi!