Kognitivna uspavanost

 

    Vstopamo v obdobje, ko uradniki ne bodo več uradniki, ampak zgolj podaljšana roka računalnikov. Vstopamo v obdobje, ko arhitekti ne bodo več načrtovalci, ampak samo programski administratorji. In vstopamo v obdobje, ko mnogi poklici ne bodo nič drugega kot izvajalci računalniških algoritmov. Kje se bo to razvrednotenje človeka ustavilo, ne ve nihče. Da bi postala prihodnost najbolj razvitih bioloških bitij na svetu še bolj meglena, se je vmešala še umetna inteligenca. In zdaj človeški rod trepeta: Pisatelji, da bo nekdo drug pisal pripovedi, matematiki, da bodo ostali brez enačb, vozniki, da jih bodo samovozeča vozila pognala na borzo dela, sodniki, da bodo namesto njih strojni možgani oblekli toge. Monokromatski svet enic in ničel je bistveno bolj objektiven od vsakega, ki lahko zaznava različne vonje v zraku. Resnica praktično ne bo več potrebna, ko bomo računske mašine spravili na raven univerzalnega razuma. No, resnica je že danes največkrat breme. Povzroča kup neprijetnosti našemu pohlepu! In če ni resnice, tudi demokracije ne potrebujemo, ker ni interesov, pa tudi različnih videnj ne. Za človeka je bilo mišljenje vedno napor in zdaj prvič dosegamo tehnološko raven, ko bodo namesto nas mislili stroji oziroma že mislijo. Družba vrednih, meritokracija, se bo delila na ljudi, ki jih bodo upravljali stroji in na ljudi, ki bodo upravljali stroje. Preprosto in učinkovito. Popolna Trumpovska logika izumrtja časa. A verjetno se bodo tudi tukaj porušile preproste strukture upravljanja in sosledje dogodkov. Mogoče veliko vemo o človeku, a naše znanje o zavesti je precej ubogo. Predvsem inteligentnost ni darilo, ki ga poljubno prerazporejamo med geni. Zato se med zatiranimi vedno rodijo uporniki, ki prej ali slej opravijo reset!