Preživetje dobrih lastnosti

     Čeprav se v številnih družbah trudijo, da bi s socializacijo vzgojili predvsem posameznike, v katerih prevladujejo dobre lastnosti z vidika uspešne družbe, jim to ne uspe. Zakaj je tako? Bi mogoče lahko odgovor poiskali v primernosti bioloških vzorcev za njihov obstoj v posameznem okolju? Natančneje v genskih združbah, ki jim pravimo genomi. Richard Dawkins, britanski evolucijski biolog in etolog, ponuja zanimivo primerjavo med leopardom in gazelo. Pravi: "Leopard je čudovito skladen ubijalski stroj, opremljen z dolgimi mišičastimi nogami in usločeno hrbtenico, da lahko dohiti plen, z močnimi čeljustmi in sabljastim zobovjem, da zgrabi plen, z naprej uperjenimi očmi, da mu lahko sledi, s kratkim črevesom z ustreznimi encimi, da ga prebavi, z možgani, v katerih je naložen softver za mesojedo vedenje, in celo zbirko drugih lastnosti dobrega lovca. Na nasprotni strani te oboroževalne tekme so antilope enako dobro opremljene za rastlinsko hrano in beg pred plenilci …(_ _)… Nobeden nima očitne prednosti, vsak od njiju pa je boljši kot kak neroden kompromis: mesojedo črevo v kombinaciji z rastlinojedimi zobmi ali pa recimo nagon za mesojedo zalezovanje v kombinaciji z rastlinojedimi prebavnimi encimi." V zbirki genov ima najboljše možnosti gen, ki je usklajen z genskim okoljem, ki ga tvorijo preostali geni, meni Dawkins. In nič drugače ni pri ljudeh, med nosilci genoma. Ne glede na to, kakšne prijeme osebne rasti uporabljamo, iz seničke, ki zoblje semena, ne moremo vzgojiti plenilskega orla. Genetske kombinacije pri ljudeh delujejo podobno. Kljub temu pa preživijo in se razmnožujejo tako tisti s slabim naborom, kot tisti z najboljšim. Potem se pa čudimo, zakaj se velika večina ljudi ne zoperstavi nasilnim režimom in genocidnim morilcem!