Zastrupljeni možgani


    Hitrosti staranja naših možganov ni toliko odvisna od izražanja genov, prehrane, telesne dejavnosti, ampak bolj od zraka, bivalnega okolja, stanovanj, v katerih živimo ter političnih razmer, bi lahko poenostavljeno predstavili ugotovitve raziskave, ki jo vodijo na Trinity College v Dublinu. Vsekakor ne gre le za proučevanje ekspozoma (negenetski dejavniki, ki neposredno vplivajo na vitalne življenjske funkcije) na Irskem, ampak podatke zajemajo in preizkušajo v kar 34 državah po svetu. Zdravje možganov očitno postaja globalno politično vprašanje in še zdaleč to ni več le medicinski problem. Po eni strani se življenjska doba podaljšuje, po drugi pa doživljamo epidemijo prehitro starajočih možganov. Namigovanje na nerazumno vedenje "starih predsednikov, kot sta Trump in Putin, očitno ni tako neokusno, kot to opozarjajo nekateri. Če pa upoštevamo, da gre za pravo sindemijo (sinergija in epidemija) škodljivih dejavnikov in snovi, s katerimi se spopada zdravje naših možganov, smo lahko resno zaskrbljeni. Starostno modrost bo očitno prav kmalu zamenjala starostna norost. "Bolj star, bolj nor," kakor poje Zoran Predin, očitno postaja ena izmed univerzalnih lastnosti ljudi v letih. Pri sindemiji se škodljivi dejavniki, recimo, onesnažen zrak, hrupno okolje, revščina, pomanjkanje izobrazbe in ambicij, politična nestabilnost, razdvojenost naroda, slaba stanovanja, prepirljiva soseska, temperaturna obremenjenost … ne seštevajo. Se prepletajo, njihovi škodljivi učinki pa množijo. V posameznih primerih naj bi kombinirane družbene težave imele celo bistveno večji vpliv na biološko staranje možganov, od klinično potrjenih simptomov demence. Ob tem spoznanju imajo nasveti za zdravje možganov bolj ali manj obrobni pomen!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »