Tina in Urška

 

    Pravzaprav nimam svojega priljubljenega političnega kandidata. Tudi v vlogi soprog ste mi všeč tako Robertova Tina kot Ivanova Urška. No slednja mi deluje materinsko zgarano, medtem ko me pri Tini vleče njena seksualna energija. Nekateri bi dejali, da gre za izpostavljeno "nutrijsko" blaznost. Če bi lahko izbiral, bi si najraje privoščil obe in to hkrati; zaradi kognitivnega ravnotežja. A to preprosto ne gre. Obe sta namreč predstavnici ženskega nazadnjaštva, kar sta dokazali s poroko. Obredi so namreč za ljudi brez domišljije, ki po drugi strani upajo, da so si postlali tudi za kasnejša leta. Toda ali si kaj takšnega današnji človek sploh lahko privošči? Recimo pehar strastnih čustev za popotnico, tudi za slaba leta? Vsekakor ne, saj zanos in strast ne gresta skupaj s suhimi hruškami, ki se medijo nekje na omari. Ena in druga namreč potrebujeta moškega ob sebi. Brez izražanja Jungovega animusa sta nekako izgubljeni. V tem pogledu mi bolj pristno in neodvisno deluje Klakočarjeva Urška. V sebi namreč združuje oba principa, moškega in ženskega. Ve namreč, kako daleč se lahko prepusti čustvom, da ne prizadene razuma, logike. Nekdanja predsednica državnega zbora je ženska, ki si je drznila misliti o sebi po svoje. Verjetno se je zato morala posloviti od stranke, ker je bila preveč svobodnjaško avtentična. Pravi svobodnjaki se že zaradi same dinamike svobodnjaštva nikoli ne bi soočali z nazadnjaki po njihovo. Tako pa, že nekaj časa gledamo predstave nemega filma, ki ga preplavljajo občutki zaigrane harmonije. Kdor se vsaj malo spozna na zakonitosti gibanja, dobro ve, da sistem ni nikoli v ravnotežju, ampak ga nenehno vzpostavlja. Podobno je tudi z zakonsko zvestobo. Ko je videti najbolj trdna, je odnos praktično v razsulu!