Zagrizeni v preteklost

 

    Smo na prehodu antropocena v novacen. Iz dobe, ki jo je človek zaznamoval s svojimi izumi, v dobo, ko bodo njegovi izumi poustvarjali sebe. Lahko bi tudi rekli, da iz obdobja klasičnih tehnologij vstopamo v svet briljantnih samoreproduktivnih tehnologij. Umetna inteligenca napoveduje rojstvo kiborga, človeka-boga! Darvinistični naravni izbor bo zamenjalo inteligentno načrtovanje. Razvoj, za katerega ne bodo potrebna tisočletja, eoni, ampak se bo zgodil v trenutku; preden bomo ozavedeli, da pravzaprav bivamo v nekem drugem času. Zgodovina bo dejansko postala neumnost, kot je o njej razmišljal Henry Ford že sredi prejšnjega stoletja. Tudi zato, ker praktično ne bo imela več družbenega zagona, da bi se ponavljala; še posebej ne na barikadah. Svojega razmišljanja ne utemeljujem na zgodovinskih izkušnjah, ampak na pričakovanjih prihodnosti. Kako le naj sebe približam nastajajočemu svetu, če se nenehno nostalgično vračam v preteklost? Le kakšen nasvet mi preteklost lahko da za prihodnost, če pa o tem nima zabeleženih izkušenj? Svet Donalda Trumpa požirajo plameni zla, ki ga je sam priklical. Svetovna desnica se oklepa preživetih vrednot (Za vero, dom, cesarja!), od katerih so ljudje začeli bežati. Nihče več noče klečati pred gorečimi križi in možmi s kapucami. Sveta družina razpada in ženske nočejo več igrati vloge razplodnih vreč. Se dogaja demokracija? Ne, ampak tehnologija! In vse, kar se hrani s preteklostjo, bo pozabljeno: stranke, sindikati, ustanove, vere, ljudje … Obstalo bo, kar nastaja, in to je svet človeka-boga!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »